Nikoli nisem bila v cerkvi

Moji prvi spomini segajo v obdobje, ko sem imela štiri leta. Mama in oče se nista razumela. Prepiri in zmerjanje so bili na dnevnem redu. Oče je kot policist delal v našem mestu in bil zelo spoštovana oseba. Njegovim kolegom se niti sanjalo ni, kakšen je doma. V cerkev nisem nikoli hodila, saj je bilo to v nasprotju z njegovim političnim prepričanjem. Nona pa je večkrat poudarila, da bi bilo dobro, če bi me vpisali k verouku. Oče tega seveda ni dovolil. Nekatere molitve sem slišala prav od babice, vendar sem bila premajhna, da bi si jih lahko zapomnila.

Sobotna mora 

Neke noči se je oče pozno vrnil domov. Vsak petek se je namreč s prijatelji družil po bližnjih gostilnah. V soboto dopoldne se je zbudil še okajen. Kmalu je prišlo do hudega prepira. Bila sem v svoji sobi, ko sem zaslišala udarce in mamin jok. Stekla sem v dnevno sobo, kjer sem obstala kot okamenela. Oče se je sklanjal nad mamo, jo davil in tepel. Ne vem, kakšni so obrambni mehanizmi otroka, vendar sem stekla k očetu, pokleknila predenj in ga prosila, naj mamo pusti živeti. Ker ni zaleglo, sem začela moliti. Še danes ne vem, kako sem se spomnila molitev, ki sem jih le nekajkrat slišala pri noni. Oče se je predramil, ko me je videl klečati na tleh in med jokom moliti. Izpustil je mamo in se odmajal iz stanovanja.

Neizogibna ločitev

Podobni izpadi so se ponavljali in mama se je odločila za ločitev. Oče se odselil in z mamo sva končno zaživeli mirno življenje. Sploh ga nisem pogrešala. Tudi stiki, ki sem jih morala vzdrževati z njim, me nikoli niso veselili. Vedno sem imela pred očmi grozljiv prizor, kako davi mamo. O tem se nisva nikoli pogovarjala, a bolj ko sem odraščala, bolj sem spoznavala, da sva si zelo podobna. Do svojih partnerjev sem postajala zelo posesivna. Nikoli nisem bila  agresivna, želela sem si jih samo podrediti. Tega si nisem hotela priznati. Oče si je ustvaril novo družino, vendar se je zaradi pijače in nasilnega vedenja tudi z novo ženo kmalu razšel.

Dva obraza

Polsestra mi je prva odprla oči, ko mi je rekla, da sem egoistična in brezčutna. Očitala mi je, da imam dva obraza. Da se z vsakim človekom pogovarjam drugače in da je moje vedenje nerazumljivo. To je bila tista podobnost z očetom, s katero se nisem želela soočiti. Ko sem bolje premislila, sem ugotovila, da ima prav. Vsi moji partnerji so bili običajno “copate”. Strah, da me bo kdo od mojih partnerjev ranil, je bil neizmeren. Nevede sem si jih podrejala in vodila življenje tako, kot je ustrezalo meni. Če se ni odvijalo po mojih načrtih, sem odšla.

Danes imam 28 let in fanta, ki je prav tak, kot sem si zamislila. V mesecu dni se je "moral" preseliti k meni, kuha kosila, pere perilo, sesa stanovanje, jaz pa skrbim za druge stvari. Kupila sem parcelo in začela graditi hišo. Urejam papirje in imam dobro službo, vendar mi vzame precej časa. S partnerjem se druživa v glavnem ob koncu tedna in takrat si vzameva čas za družabne aktivnosti. Tudi takrat se mi običajno prilagaja, saj drugače zelo hitro pride do prepira.

 Brez moči

Vem, da moja dejanja niso primerna in da bi verjetno potrebovala strokovno pomoč. Žal pa nimam moči, da bi naredila prvi korak. Velikokrat se spomnim besed polsestre in mi je žal, da sem morala čakati tako dolgo, da mi je nekdo povedal resnico. Sama si tega nikoli ne bi priznala. Očetova dejanja so v mojem otroštvu pustila boleč pečat, ki ga prenašam naprej in projiciram na svoje partnerje. Najbolj pa se bojim, da bodo nekoč zaradi tega trpeli tudi moji otroci.

Poznate tudi sami kakšno podobno zgodbo? Zaupajte nam jo na forumu.