S Tilnom se poznava še iz gimnazije. Od najine prve zaljubljenosti je minilo že precej let. Pravzaprav se je vse začelo zelo nedolžno. Začela sva hoditi na "partije" z elektronsko glasbo. Tam sva se prvič srečala tudi s tako imenovanimi "parti drogami." Najprej sva jih jemala samo vikendi, vendar naju je družba potegnila za sabo in med poletnimi počitnicami sva globoko zabredla. Doma sva zadevo odlično skrivala, saj nisva želela izgubiti zaupanja staršev, ki so nama pogosto posojali avto, da sva se lahko vozila na zabave.

Ker sva bila bistra, nama šola ni delala velikih problemov. Seveda sva imela velike načrte za vpis na fakulteto, vendar je ostalo le pri željah. Najini spričevali sta bili domala vzorni in vpis ne bi predstavljal nobenega problema. Vendar sva se odločila drugače. Premamile so naju zabave in mamila, zato sva se odločila, da eno leto "pavzirava." Ko sva novico povedala doma, sva naletela na veliko nesoglasje. Ker so nama ocene dovoljevale tudi naknadni vpis, so starši močno  pritiskali na naju. S tem pa so dosegli le nasprotni učinek.

Priložnostna dela

Ker sva od staršev dobivala vedno manj žepnine, ki ni zadostovala najinim potrebam, sva se oba priložnostno zaposlila. Študentske napotnice za izplačilo opravljenega dela ni bilo težko dobiti, tako da nama denarja ni manjkalo. Žurov in drog pa je bilo vedno več. Pri Tilnovem dedku, ki je sam živel v velikem meščanskem stanovanju, sva si uredila ljubezensko gnezdo. Svoja dejanja sva še vedno spretno skrivala pred domačimi. Pravzaprav sva vedela, da delava nekaj hudo narobe, vendar sva bila z načinom življenja in drogami že preveč zasvojena.

Vpis na fakulteto

Ob prigovarjanju staršev sva se naslednje leto vseeno vpisala na fakulteto. Tilen na ekonomijo, jaz pa na pravo. Nekaj mesecev sva zdržala in bila vzorna študenta, potem pa so naju ponovno premamile zabave in droga. Začela sva izostajati na predavanjih, potikala sva se po "after partijih" in življenje se je začelo vrteti v začaranem krogu. Ker sva se vpisala na fakulteto, so starši menili, da naju je srečala pamet in da bo vse v redu. Še vedno sva živela pri dedku, ki se mu niti sanjalo ni, kako hudo je z nama. Droge pa so počasi začele postajati najin vsakdan. Kadar nisva imela dovolj denarja za mamila,  sva se veliko prepirala. Pripeljalo je celo tako daleč, da je začel Tilen "dilat" travo, da sva imela nekaj denarja za sproti.

Šokantna novica

Nekega dne sem ugotovila, da mi je izostalo mesečno perilo. Ker se mi je to zaradi jemanja drog večkrat dogajalo, temu nisem posvečala pretirane pozornosti. Počutila sem se odlično in niti pomislila nisem na to, da bi lahko zanosila. Ko pa perila nisem dobila tudi naslednji mesec, se je v meni pojavil dvom. Šla sem v lekarno po test za preizkus nosečnosti in šokirana obsedela na straniščni školjki, saj je pokazal dve črtici. Takoj sem povedala Tilnu, ki pa si s tem ni belil glave. "Zadet" je ležal na kavču in kadil travo. Jaz pa nisem vedela kaj naj storim. Časa za abortus nisem več imela, saj je bilo že prepozno.

Bilo me je strah, staršem si nisem upala povedati, na Tilna pa tudi nisem mogla več računati. Padla sem v globoko depresijo in se občasno tolažila z najrazličnejšimi drogami, ki jih je Tilen prinašal domov. Vedela sem, da to zelo slabo vpliva na bitje v meni, vendar sem bila v tistem času tako osamljena, da nisem videla druge izbire. Ko se ni več dalo skrivati, sva v petem mesecu povedala tudi domačim. Bili so šokirani in ogorčeni nad najinim neodgovornim dejanjem.

V začetku osmega meseca nisem več zdržala psihičnega pritiska. Zatekla sem se k mami in ji vse povedala. Odreagirala je zelo racionalno. Spakirala je najpomembnejše in me nemudoma odpeljala v ljubljansko porodnišnico. Tam so naredili nekaj pomembnih testov, ki so pokazali, da je deklica v meni popolnoma podhranjena in po vsej verjetnosti odvisna od zaužitih drog. Do poroda sem ostala v porodnišnici in sredi devetega meseca rodila drobceno bitje, ki sva jo s Tilnom poimenovala Kristina.

Soočenje z realnostjo

Deklica je veliko jokala, ker je bila tudi ona odvisna. Zdravniki so ji morali zato pomagati in jo postopoma odvajati od mamil, ki jih je dobila v maternici. Osebje v bolnišnici me je gledalo kot da sem gobava in nihče mi ni namenil prijazne besede. Bila sem narkomanka iz sobe 101. Tilen se je sicer oglasil, vendar sva ugotovila, da bodo potrebne korenite spremembe. Najini družini sta se složno odločili, da morava na zdravljenje. Jaz se nisem upirala, saj je bil to pogoj, da dobim svojo punčko nazaj. Mama mi je obljubila, da bo med zdravljenjem ona skrbela zanjo in da jo bom lahko včasih tudi videla. Povedala mi je tudi, da je socialna služba odločila: ali zdravljenje ali gre otrok v rejo. Zgrozila sem se ob misli, da bi dali mojega otroka v rejo. K sreči je bila moja mama doma in je lahko v času mojega zdravljenja ona skrbela za Kristino. Tudi Tilen se je odločil za zdravljenje, vendar so naju poslali vsakega na drug konec.

Ljubezen premaga vse ovire 

Kristino sem sprva videvala enkrat na mesec. Tudi Tilnu so omogočili, da jo je videval. Midva pa sva si dopisovala. Po dobrega pol leta sem lahko hčerkico videla dvakrat na mesec. Moje zdravljenje je bilo sprva težavno, potem pa sem se sprijaznila z dejstvom, da bom leto in pol v komuni in da zame "zunanji" svet ne obstaja. Postajalo je vedno težje, ko sem gledala hčerko kako odrašča, jaz pa nisem mogla biti v njeni bližini. Tolažila sem se z mislijo, da ne bo več dolgo, ko bova s Kristino lahko za vedno skupaj. Odštevala sem mesece in dneve.

Končno so starši in Kristina prišli pome in veselje je bilo nepopisno. Tudi Tilen je zaključil z zdravljenjem. Potem sva živela vsak pri svoji družini. Ponovno sva se vpisala na fakulteto. Tilnu gre odlično, jaz pa zaradi materinstva nekoliko zaostajam. Ni mi žal, vem, da bom študij končala, najprej se moram posvetiti najini hčerki, vse ostalo pride z najino ljubeznijo.

Lahko sva srečna, da imava oba tako močni družini, ki sta  nama pomagali, ko sva bila dobesedno na dnu. Dedek nama še danes pomaga. Kadar grem na predavanja, se z veseljem ukvarja s Kristino. Veseliva se vsakega skupnega trenutka in iz vsega srca sva vesela, da najino neodgovorno življenje ni pustilo posledic na hčerki.

"Ko je prišel iz zapora, je pozabil na očetovsko dolžnost. Veselo se je drogiral, otrok ga ni zanimal. Nikoli mi ni plačeval preživnine, od njega nisem dobila ničesar," nam je zaupala še ena bralka.

Svoje mnenje lahko izrazite na naši Facebook strani ali pa se nam samo pridružite s klikom na