Nekoč je bilo rojevanje doma na kmetih nekaj čisto običajnega. Ženska je tik pred porodom še mesila testo za kruh ali molzla krave. Če je bila babica, ki so jo poklicali, da bi pomagala pri porodu, prosta, je prišla, drugače pa je nosečnica rodila sama. Mož ni bil nikoli zraven, ker bi se mu žena lahko 'priskutila'.

Prve šolane babice

V prvi tretjini 20. stoletja so ženske rojevale do konca svoje plodne dobe in rojstva otrok niso načrtovale. Rojstvo otroka je bilo stanje, ko se je materi za nekaj časa prekinil ustaljeni vsakodnevni ritem. V tistih časih je bila vloga ženske določena predvsem s tem, kako je bila delovna in koliko otrok je rodila. Ženske so rojevale doma v domači kuhinji. Pomagale so jim sorodnice, ki so že imele otroke in tako tudi izkušnje. V tridesetih letih 20. stoletja so že poznali šolane babice. V takratnem Babiškem vestniku so se izprašane (šolane)  babice pritoževale nad 'mazačkami' – to so bile babice, ki so sicer znale pomagati pri normalnem porodu, toda že pri majhni komplikaciji, kot je porod dvojčkov ali napačni legi otroka, niso znale več pomagati ali pa so to storile nepravilno. Ravno zato se ne gre čuditi, da je bila takrat smrtnost dojenčkov in porodnic zelo velika.

Izprašane babice

Izprašane babice so navadno delale v domačem okolišu. Le včasih so šle pomagat porodnici tudi v druge kraje ali bolj oddaljene vasi. Ker prevoznih sredstev še ni bilo, so do hiše, kjer je ženska rojevala, hodile peš ali pa jih je kdo iz hiše pripeljal na kolesu. Velikokrat se je zgodilo, da je rojevalo več žensk naenkrat in tako je babica hodila iz ene vasi v drugo in spet nazaj.

Zanimivo je, da so se ženske, ki so pripovedovale o svoji izkušnji poroda oziroma stanju pred in po njem, najpogosteje spominjale gospodinjskega in kmečkega dela, ki so ga opravljale tik pred porodom.

"Pred porodom sem vedno delala do zadnjega. Spominjam se, da sem enkrat pred porodom pekla pogačo, če bi kdo prišel, ker je bila drugi dan nedelja. Večkrat sem se usedla zaradi bolečin. Potem je prišla babica in ona dokončala. Imela je dve porodnici hkrati in je hodila še eno drugo gledat, tri kilometre daleč. S kolesom jo je sin pripeljal na štangi. Ko sem rodila, je samo punčko zavila v plenice, nič je ni skopala, so jo že klicali k drugi. Potem ko je ona rodila, so jo spet pripeljali nazaj. Dež je padal in hladno je bilo.

Pri ta tretji pa sem še prej imela pranje. Ves dan sem čutila bolečine. Mož je pa kosil. Potem se je mati z njim dogovorila, da bo belo rjuho obesila, ko bo prišel čas, da mora iti po babico. Ko je zagledal rjuho, se je peljal po babico." (1908, Preseka, Zilja)

Nečiste in izločene

V 19. stoletju je bilo veliko tabujev povezanih z nosečnostjo in rojstvom otroka. Nosečnice in porodnice so imeli za nečiste, ker naj bi pomenile nevarnost za okolico in sebe. S porodom je bila ženska za mesec ali več izločena iz družbe.

Marsikatera kmečka žena je zaradi vsakodnevnega fizičnega naprezanja otroka splavila, ne da bi sama to tudi želela. In otroci so se pri zgaranih ženskah rojevali šibki in slabotni. Nekateri podatki povedo, da je največ dojenčkov umrlo (verjetno) takoj po porodu oziroma do tretjega meseca.To je bilo med drugim odvisno tudi od kakovosti babiške pomoči, kadar je bila pravočasna, še bolj pa od samopomoči rojevajočih žensk v kmečkem in tudi delavsko-kmečkem okolju.

Vloga moža pri porodu

Mož v prostor, kjer je žena rojevala, ni smel. Ni ga spustila ne žena ne babica, da se mu ne bi 'priskutilo'. Edina vloga, ki jo je v tistem času imel mož, je bila, da je smel teči po babico. Ženske jih niso nikoli prosile za čustveno ali kako drugo obliko podpore in pomoči, če je niso nudili sami od sebe. Okrog leta 1957 je bila v neki koroški vasi izučena babica, pri kateri so lahko ženske rojevale na njenem domu. Lahko bi rekli, da so ženske takrat nekako začele sprejemati tudi očete svojih otrok. Le redke so se lahko pohvalile z obzirnostjo mož, ki so jim po porodu pomagali v gospodinjstvu ali pri negi otroka. Ponavadi so to delo opravljale matere porodnic, že odrasle hčere, sorodnice ali sosede.

Brez počitka

Ženske so imele malo priložnosti, da bi se potožile, saj nosečnost ni bila tema za pogovor niti v družini, še manj pa zunaj nje. Nosečnice so vedele, da je njihovo stanje 'normalno' in da jim nihče ne bo posvečal pretirane pozornosti; ker so to vedele, o sebi niso veliko govorile.
Babice so otročnicam svetovale, da ostanejo po porodu osem dni v postelji. Po pripovedi žensk pa je jasno, da so vstajale že drugi dan po porodu. Na priporočenih osem dni je smela upati le malokatera, morda kmečka gospodinja z velikega ali  srednjega posestva. Nekatere so bile deležne pomoči le pri najtežjih opravilih zunaj hiše, druge pri delu v gospodinjstvu, tretje le pri negi otroka. Takratna idealna ženska je bila močna, pogumna, delovna in sposobna – čisto preprosto in samoumevno je bilo, da rodi doma in mimogrede še postori, kar ima postoriti.

"Deklico sem rodila doma. Smo ajdo mlatili in je večkrat mlatilnica mlatila po praznem, ker sem že imela bolečine, pa nisem mogla dovolj hitro nabulati snope. Ustaviti pa tudi nisem hotela. Sem mislila, da bom še živino ofutrala in pomolzla. Me je pa prijelo. Šla sem v posteljo in sama rodila. Mož je tekel po eno žensko. Ona pa je tekla po Barbi, ki je hodila otroke pobirat (tako se reče babicam, ki so v veliko primerih otroke dobesedno lovile, če je rojevanje potekalo na tleh, kleče, čepe ali sede na nizkem stolcu, ko so bile postelje prevelika dragocenost, da bi jih onečedila porodna poplava vode, urina, znoja in krvi). Potem je ona vse uredila. Sem bila par dni v postelji, potem sem pa vstala, ker je bilo delo. Pri Justini sem že imela bolečine na polju, ko sem krmo za svinje pripravljala. Potem sem doma še naredila maslo in skuto, da bi ju nesla drugi dan v Celovec na trg. Maslo in sir sem vedno delala v sredo. Ko je mož tekel po babico, sem že hitela pospravljati, da je bilo bolj čedno." (1908, Preseka, Zilja)

Novorojenček-dojenček

Pripomočkov za nego dojenčka ni bilo veliko. Dojenčki so bili poviti v stare cunje, če ni bilo plenic. Pripovedovalke omenjajo, da so imele največ po deset do dvanajst pleničk, ki so jih narezali iz starih srajc, kril in podobno. Iz cunj so tudi narezali dolge trakove, v katere so trdno povijali dojenčke kot mumijo, od glave do pet, tako da se niso mogli premikati. Otrokove roke so trdno povili k telesu, povili so tudi noge in glavo. Nekaj novih plenic iz bombažnega blaga ali flanele so imeli dojenčki le za krst. Tako so matere običajno pripravile za otroke vsega deset plenic, nakar so jih iz starih rjuh sproti delale po potrebi. Po prvi svetovni vojni pa so že povijale otroke s kupljenim povojem modre ali rdeče barve.

Naj joka!

Ponoči otroka niso previjali, še posebej zato ne, ker je bil zamotan v povoje. Tudi za njegov jok se niso zmenili. Jokajočega so potipali, mati mu je ponudila dojko ali
cucelj in to je bilo vse. Ker so otroke tako poredko previjali in odvijali, so imeli zaradi urina in iztrebkov vedno vneto med nogami. Vneta mesta so matere posipale kar z ajdovo moko, ki naj bi vpila mokroto. Toda s tem so dosegle ravno nasprotno. Otrok se je še bolj zdrgnil in njegova koža je bila še bolj vneta. Če se je otrok drl, ga niso nič crkljali, malo so ga potipali, mu dali stekleničko ali pa ga je mati podojila. Ženske so dojile tudi do dveh let, nekatere pa nič, če niso imele mleka.

Ker so ženske hitro začele fizično delati, tudi niso mogle dolgo dojiti, nekatere navajajo, da celo manj kot dva meseca. Dojenčke so pri lepem vremenu jemale s seboj na delo. Druge so, če so le mogle, dojile tudi do dveh let, saj je bilo materino mleko najcenejša hrana. Nekatere mame, ki so otroka prepustile v varstvo svoji materi, drugim otrokom doma ali komu tretjemu, ga čez dan seveda niso mogle dojiti in tako
je mleko kmalu usahnilo. 

Mnenje lahko zapišete na forum.