Simpatični Simon že tretje leto dela na prvi slovenski športni televiziji Šport TV kot producent in pravi, da v tej službi neizmerno uživa: "Delam veliko, vendar imam svobodo, ki jo potrebujem in to je najbolj pomembno."

Časov, ko je bil član skupine Bepop, ne pogreša, saj ima medijskega blišča za eno življenje čisto dovolj. To pa ne pomeni, da ne pogreša treh deklet, sočlanic iz skupine, Tinkare, Alenke in Ane, s kateremi se občasno še videvajo.
Njegova Andreja je po poklicu fotografinja in skupaj z očetom vodi dva fotostudia – v Grosupljem in Ivančni Gorici. Svetlolaska uživa v kuhanju in Simona še posebej rada preseneti z morsko hrano. Kljub temu da je on ne mara preveč, ga je Andreja že navadila na nekatere dobre ribe in škampe. Sicer pa zelo rada potuje in se že sedaj veseli dni, ko bo Isabella dovolj velika, da jo bosta lahko vzela s seboj na kakšno potovanje.

Kje in kako sta se spoznala in koliko časa sta že par?

Spoznala sva se 8. februarja pred štirimi leti, na slovenski kulturni praznik. Ne bova pozabila, da je bil deževen torek in ker sva bila takrat oba nekoliko žurersko naravnana, v Ljubljani pa se ni dogajalo praktično nič, ni čudno, da sva se zagledala v znanem ljubljanskem lokalu. Resneje pa sva se začela videvati šele nekaj mesecev kasneje, tako da sva skupaj približno tri leta in pol.

Ali sta nosečnost načrtovala?

Da, otroka sva načrtovala in se je na srečo takoj 'prijel'. Šele med Andrejino nosečnostjo sva se začela zavedati, da je to danes velika sreča, saj ima precej parov težave z zanositvijo.

Se še spomnita trenutka, ko sta ugotovila, da bosta postala starša?

Mesečno perilo je zamujalo nekaj dni, vendar to ni nič nenavadnega, pa sva vseeno oba nekako čutila, da je to to. Seveda sva opravila test (dvakrat, se razume, za vsak primer) in takoj odhitela k najožjim sorodnikom, ker sva si to enostavno želela deliti z družino. Bila sva zelo vesela, vendar presenetljivo mirna, saj se nama je to zdela najbolj naravna stvar, ki sva jo pričakovala.

Andreja, kako je potekala nosečnost? Vam je bilo kaj slabo, ste imeli nihanja v počutju? Ste bili morda bolj čustveni?

Med nosečnostjo presenetljivo nisem imela nobenih posebnih težav. Nobenih večjih slabosti nisem imela, počutila sem se izvrstno in predvsem mirno. Mogoče sem bila res le nekoliko bolj čustvena, vendar o tem lahko najbrž Simon pove več.

Simon, kako ste Andrejino nosečnost doživljali vi?

Zame je bila Andreja popolna nosečnica! Bila je mirna, prav nič ni komplicirala, ni imela nobenih posebnih zdravstvenih težav, tako da sva to obdobje resnično preživela zelo lepo in umirjeno.

Kako je potekal porod? Ste rodili na določen rok?

Simon: Zaradi preozke medenice je Andreja rodila s carskim rezom, in sicer sva rok poroda vedela vnaprej. To nama je ustrezalo, saj sva se lahko na dogodek ustrezno pripravila. Zgodaj zjutraj sva se odpeljala in po spinalni anasteziji, pri kateri je bila Andreja budna, ter po dvajsetminutni operaciji, ki je potekala brez težav, sva pozdravila novega družinskega člana, malo Isabello.

Andreja: Rodila sem s carskim rezom, saj smo na ginekološkem pregledu ugotovili, da bi bilo tveganje zaradi preozke medenice za naravni porod preveliko. Odločila sem se za spinalno anastezijo, ki je še nekoliko varnejša od epiduralne, in mi ni žal. Najbolj sem se bala, da ne bom mogla dojiti, vendar je bil strah na srečo odveč.

Simon, kako ste vi doživljali porod?

Seveda poroda nisem želel zamuditi, če sem bil že pri spočetju zraven. Oborožen s fotoaparatom sem samozavestno vkorakal v operacijsko dvorano, vendar mi ni uspelo narediti niti posnetka, ker me je tako skrbelo, ali bo vse v redu, in sem ves čas držal Andrejo za roko. Ko sem zaslišal otroški jok, sem si nekoliko oddahnil, rekoč, z otrokom je vse v redu. Medtem ko so končevali operacijo, sem prerezal popkovino in odšel z Isabello ter babico v drugi prostor, kjer smo jo malce umili, stehtali in izmerili.

Kakšni so občutki, ko k sebi stisneš svojo prvorojenko?

Simon: To je pa zelo zanimiv občutek. Babice so me poslale v posebno sobo, kjer so mi predlagale, naj se slečem do pasu in jo stisnem k sebi na kožo, kar me je sprva presenetilo. Potem so me pustili samega z njo in tam sva tudi počakala mamico, ki so jo pripeljali iz operacijske sobe.

Andreja: Prvi občutek je drugačen od tistega, ki si ga zamišljaš pred tem, saj otroka v svojih rokah vidiš prvič, kljub temu pa veš, da je tvoj.

Kako se je vajino življenje spremenilo z rojstvom Isabelle?

Super je! Res je sicer, da je včasih malce naporno, ampak nič ne odtehta občutka, da si starš. Sedaj smo se pač prilagodili  ritmu otroka in nimava več toliko časa za poležavanje, ampak z Andrejo si poskušava dneve urediti tako, da lahko še vedno počneva večino stvari, ki sva jih prej. Enostavno si pomagava, pa ni težav.

Ali Isabella ponoči pridno spi ali je nočna ptica? Andreja, ali dojite in kako se pri tem lepem početju počutite?

Simon: Za zdaj je zelo zelo pridna. Mislim, da še do danes ponoči nismo imeli težav s spanjem. Po navadi zaspimo okrog polnoči, ponoči jo Andreja le še dvakrat podoji in do sedmih zjutraj je to po navadi dovolj.

Andreja: Imam srečo, da je imelo najino malo bitje močan sesalni refleks in se je takoj začelo dojiti, tako da se polno dojiva že od rojstva. Občutki so res nekaj posebnega, sploh kadar me Isa s polnimi usti tako lepo pogleda. Sicer jo dojim, kadar si to želi, nimava nikakršnega urnika za dojenje, ampak jo prepuščam njenemu naravnemu ritmu. Mislim, da je to najbolje, sploh ker je bila patronažna sestra ob vsakem obisku navdušena nad tem, kako lepo se Isa redi in ker  imam kljub carskem rezu toliko mleka. Dala mi je vzdevek  mama Afrika, ker bi lahko, po njenem mnenju, zraven polno dojila še nekaj malčkov.

Verjetno sta dobila več nasvetov, kako vzgajati otroka. Jih upoštevata?

Nasvetov seveda nikoli ne manjka in verjamem, da so vsi dobronamerni. Vendar pa slepo nobenega ne upoštevava, dokler se o njem ne pogovoriva in dokler ne dobiva še vsaj nekaj mnenj. Največ nasvetov je o tem, kako ne razvaditi otroka, vendar po najinem mnenju nekaj tednov star dojenček resnično ne more biti razvajen, zato se mu vedno z veseljem odzoveva. Za vzgojo bova pa skrbela takrat, ko bo čas za to, kar pa bo zagotovo kmalu.

Kakšna starša sta?

To pa bo vprašanje za Iso čez nekaj let. Najboljša, seveda!

Ali vama vajini starši pomagajo?

Zelo. Ker živiva blizu Andrejinih staršev, njena mama pride skoraj vsak dan z odličnim kosilom in nama tako olajša dan. Sicer pa s skrbjo za Isabello za zdaj nimava težav, saj jaz kot oče lahko postorim prav vsa gospodinjska opravila in tudi poskrbim za hčerko, kadar le lahko, da se mamica malo odpočije.

Koliko otrok si želita imeti?

Simon: Jaz vsaj dva ali še kakšnega za povrh.

Andreja: Dva zagotovo.