Najprej so jih povijali »v štruce«, pozneje po letu 1965 »na široko«. Plenice so bile včasih le navadne iz blaga. Plenic za enkratno uporabo ni bilo. Ker so se morale znajti s tistim, kar so imele, so zato otroka povile tako, kot jih je naučila njihova mama oz. so jim svetovale babice. Predvsem so otroke povijali tako, da jih ni zeblo in predvsem zato, da zaradi še nevzpostavljene kontrole nad uhajanjem blata in urina ni bilo vse umazano.

Kaj pravzaprav pomeni široko povijanje? Za kakšno povijanje gre?

Za tovrstno povijanje se uporabi (vrhnji sloj) previjalno plenico, poleg tega pa še eno (če damo spodaj plenico za enkratno uporabo) ali celo dve tetra plenici, ki sta zloženi toliko na široko, da držita nogice dojenčka narazen oz. v abdukciji.

Pri širokem povijanju so nogice dojenčka fiksirane v široki abdukciji. Glavica stegnenice je tako postavljena globoko v kolčni sklep.

Kot terapevtka vem, da je za normalen razvoj strukture in funkcije kolka potrebno normalno gibanje, ki pa ga tovrstno povijanje na široko vsekakor omejuje oz. močno ovira.

Zakaj se danes to odsvetuje?

Danes nam je na voljo sodobna medicinska diagnostika, ki lahko že zelo zgodaj v razvoju ugotovi, ali je razvoj dojenčkovih kolkov normalen ali ne.

Pri normalno razvitih kolkih široko povijanje odsvetujemo. Popolnoma nobene potrebe ni, da bi kakorkoli posegali v normalen razvoj kolkov in ga zmotili. Ne vidim pravega razloga, zakaj bi zdravega novorojenčka morali do tretjega meseca povijati na široko in mu s tem onemogočati normalno gibanje, potem pa kar naenkrat te ovire spet odstranili.

Katere dojenčke pa je vseeno treba široko povijati?

Pri kolkih, kjer je prisotna neka nepravilnost in jo ugotovi in potrdi rentgenolog z ultrazvočnim in kliničnim pregledom, je potrebno upoštevati navodila zdravnika, ki je prevzel odgovornost za otrokovo zdravljenje. V teh primerih se določene dojenčke še vedno lahko zdravi tudi s širokim načinom povijanja.

Pojasniti moram, da je široko povijanje v Sloveniji še vedno uradna in priznana ortopedska metoda oz. terapevtska tehnika (obstajajo tudi opornice), ki se svetuje ob določenih stopnjah kolčne nestabilnosti.

Ali jo bo odgovorni zdravnik predpisal (specialist ortoped je edini pristojen za tovrstne težave), v katerem starostnem obdobju, koliko časa na dan oz. v kombinaciji s še katero drugo metodo zdravljenja (npr. nevrofizioterapijo), pa je odvisno od njegovega znanja, izkušenj in odgovornosti za dolgoročen in najbolj optimalen rezultat zdravljenja. Široko povijanje je ena od možnosti terapij, ni pa vedno učinkovita, zadostna in najbolj optimalna. Še posebno ne, če jo izvajamo kot edino terapijo pri otroku, ki ima poleg težav s kolki tudi motnjo mišičnega tonusa. Pri teh zadevah moramo biti izredno previdni, saj neuspešno zdravljene pušča posledice tudi kasneje v življenju.

Se težave s kolki odpravijo, če dojenčka široko povijamo?

Kot terapevtka razvojno nevrološke obravnave imam s terapijo nepravilnega razvoja kolkov kar nekaj izkušenj. Kljub različnim strokovnim mnenjem in praksam menim, da je odločanje o načinu zdravljenja potrebno prepustiti zdravnikom. Zelo pogosto (če že ne rečem skoraj vedno) pri otrocih z slabše razvitimi kolki opažamo tudi problem že kongenitalne ali kasneje pridobljene hipotonije ( prirojene ali pridobljene zmanjšane mišične napetosti oz. mišične aktivnosti), lahko pa so prisotni še drugi abnormni nevrološki znaki. S širokim povijanjem dojenčku nehote oviramo njegovo prirojeno spontano gibanje v kolkih in medeničnem obroču in tako še dodatno zmanjšujemo njegovo samostojno aktivnost, s katero bi si krepil mišično moč, ohranjal gibljivost, gradil izkušnje in telesno shemo. Če zadevo pogledamo z vzročnega stališča, da je do težav prišlo predvsem zaradi zmanjšane mišične aktivnosti, bi bilo samo široko povijanje neželeno, ker še dodatno omejuje gibanje in povzroča pasivnost medeničnega obroča.

Če ugotovimo vzrok za nepravilen razvoj kolkov in poznamo vse možnosti zdravljenja je odločitev za terapijo lažja. Pri zdravljenju hude kolčne nestabilnosti je v določenem obdobju, za nekaj časa dnevno, široko povijanje (oz. nošnja abdukcijskih opornic) kljub oviranju gibanja potrebna. Pri hudi nestabilnosti v kolku (se pravi nepravilnem položaju sklepnih površin), ob otrokovi hudi ohlapnosti mišično-vezivnega tkiva in posledični pasivnosti se lahko kolki brez širokega povijanja spontano izpahnejo in sklepne površine postopoma še dodatno deformirajo. To lahko privede tudi do poslabšanja stanja.

V nevro-fizioterapevtski obravnavi pomanjkljivo razvitega kolka ali hujše kolčne nestabilnosti je poudarek na tem, da kolčni sklep v fiziološkem položaju obremenimo z otrokovo lastno težo. Sklepni površini morata biti ob tem v čim boljšem fiziološkem kontaktu. Gre za prenose teže telesa leže proti bočnemu položaju, glavica stegnenice pri tem pritisne direktno v ponvico. Prevzem in kontrola teže telesa v tem bočnem položaju okrepi moč mišic in veziva okrog sklepa, obremenitev s težo pa vpliva na učvrstitev veziva in tvorbo kosti. Ta princip delovanja fizikalne sile na tvorbo kosti terapevt razvojno-nevrološke obravnave uporabi v vseh otrokovih normalnih fizioloških gibalnih vzorcih, značilnih za posamezno razvojno starost. Optimalen rezultat zdravljenja oz. optimalno funkcijo hudo nestabilnih kolkov se da doseči s kombinacijo pasivne korekcije položaja in gibalne aktivnosti. Samo široko povijanje (pasivni položaj leže na hrbtu ali sede) brez rotacij in prenosov teže na kolk ne prinese optimalnega rezultata.