Raziskovalci z Univerze v Warwicku so objavili članek 'Brez škodljivih vplivov na navezanost in vedenjski razvoj pri 18 mesecih'. V prispevku so obravnavali vprašanje, o katerem že desetletja razpravljajo strokovnjaki in starši – ali bi morali takoj posredovati, ko dojenček joka?

Raziskovalci so tako spremljali 178 mamic in dojenčkov, starejših od 18 mesecev, in ocenjevali, kako starši posegajo v otroški jok – ga prekinejo ali pustijo, kljub temu, da otrok nekaj časa joka. Ugotovili so, da pri otrocih, ki so jih pustili jokati, pri 18 mesecih niso pokazali škodljivih učinkov na razvoj. Toda ugotovili so, da je pustiti dojenčka jokati od rojstva – večinoma v prvih treh mesecih življenja, povezano s krajšimi obdobji joka pri 18 mesecih. Rezultati študije kažejo, da vedenje staršev oziroma vprašanje, ali se odzvati otrokovemu joku ali ga pustiti, da se sam umiri, ne vpliva na kratkoročen ali dolgoročen odnos med materjo in otrokom. Znanstveniki so ocenjevali otrokovo navezanost na starša po poskusnem postopku pri starosti 18 mesecev.

"Jok na razvoj in na navezanost otroka na starše ne vpliva. Ta metoda lahko dejansko zmanjša količino in trajanje joka v prihodnosti. Večina dojenčkov se dobro razvije ne glede na to, ali starši takoj posredujejo ali pustijo, da sami umirijo," je dejal avtor študije Dieter Wolke: "Staršem in dojenčkom moramo dati več zaslug. Večina staršev se intuitivno prilagaja in je prilagojena otrokovim potrebam. Počakajte malo, preden posežete v jok in dovolite svojim dojenčkom, da se naučijo samourejati. Večina dojenčkov se razvije kljub staršem, ki so takoj posredovali."

Za komentar k njihovi trditvi smo se obrnili na dr. Mijo M. Klemenčič Rozman z oddelka za socialno pedagogiko Pedagoške fakultete UL.

"Povzetek študije navaja k ravnanju, da naj od 18. mesecev otrokove starosti ne bi bilo škode, če bi otroka pustili izjokavati, tj. da bi jokal, dokler ne preneha, češ, da se bo s tem naučil samoregulacije. Seveda je potrebno, da se otrok nauči samoregulacije, a te se uči ob odrasli osebi, ki zmore prepoznavati otrokove potrebe in se nanje primerno odzvati. Novejše raziskave s področja razvojne psihologije in še posebej razvojne travme kažejo, da dosledno puščanje otroka, da se izjoče, dokler ne more več, puščajo resne posledice v razvoju otrok, v prvi vrsti kar se tiče varne navezanosti," nam je pojasnila in dodala, da v našem kulturnem okolju mnogokrat v laičnih krogih, še vedno lahko zasledimo zastarelo miselnost, da jok krepi otrokova pljučka, zato so takšni povzetki raziskav brez navedbe njihovih omejitev, lahko precej škodljivi, saj utrjujejo stereotipna prepričanja, ki so jih znanstvene ugotovitve že zdavnaj ovrgle.

PREBERI ŠE: Zato ne smemo reči fantku, da "fantje ne jokajo"

"Uglašeno odzivanje na jok ter s tem na potrebe otroka, seveda ne pomeni, da mame, očetje ali drugi skrbniki skočijo ob vsakem otrokovem joku. Kakšen bo odziv je odvisno od konteksta situacije (npr. ko malčki želijo z jokom kaj izsiliti, so možne druge strategije, npr. preumserjanje pozornosti itd.). Skratka, ne starostna meja, temveč kontekst posamezne situacije je tisti, ki naj bo staršem v pomoč pri odločanju, kako se bodo na jok odzvali, predvsem pa moramo vedeti, da je jok način otrokove komunikacije in ne razvajenosti," je še dodala.