Želja staršev, da otrok zvečer dovolj zgodaj zaspi, je z vidika otrokovega razvoja čisto upravičena, saj otroci vsekakor potrebujejo dovolj nočnega spanja (najmlajši tudi popoldanskega počitka), da se naslednji dan dobro počutijo in se dolgoročno tudi čim bolje čustveno in telesno razvijajo. Ker so starši zvečer pogosto že zelo utrujeni – včasih poskušajo iz sebe izžeti še zadnje atome moči – je prav tako zelo razumljivo, da želijo, da uspavanje poteka čim bolj umirjeno, s čim manj konfliktov in joka.

Za to, da čas uspavanja pri otrocih ne vzbudi dodatne stiske in da to postane čim bolj prijeten čas tudi za nas, je pomembno, da dobro razumemo, kaj predšolski otroci zvečer od nas sploh potrebujejo, da se lažje umirijo in zaspijo, in da te njihove čustvene potrebe dovolj dobro tudi zadovoljimo.

In kaj otroci od nas potrebujejo za lažje uspavanje? 

Večerno uspavanje otroku predstavlja »pot v samoto«, pot v ločenost od svojih staršev, ki bo trajala vso noč. Ta občutek je pri otroku še toliko bolj izrazit, če ponoči spi sam, v svoji sobi. Zato otroci v predšolskem obdobju – sploh pa tisti najmlajši, stari do treh let – ob uspavanju pogosto občutijo negotovost in strah. Strah jih je zaspati, saj bodo s tem izgubili stik s svojimi najbližjimi, ki pa ga za občutek varnosti nujno potrebujejo. Zato je dobro, da od otrok v zgodnjem otroštvu ne pričakujemo, da bodo zaspali sami, ampak se odzovemo na njihovo potrebo po naši čustveni in telesni bližini, ki jih bo ob prehodu v spanje umirila in uspavala.

Ker je za otroke zelo pomirjujoče in čustveno hranilno, če se lahko v zgodnjem otroštvu naužijejo dovolj telesne bližine svojih staršev in jih le-ta ponoči navdaja tudi z občutkom varnosti, tako majhni otroci največkrat zvečer lažje zaspijo, če spijo v postelji ali vsaj v sobi svojih staršev. Pri skupnem spanju telesna bližina staršev v otrocih tudi ponoči vzbuja občutke varnosti in povezanosti, zaradi česar – nasprotno, kot dandanes pogosto verjamemo – otroci hitreje postanejo samostojni in s tem tudi pripravljeni na spanje v svoji sobi.

Če iz kakršnihkoli razlogov ne želite, da otrok v zgodnjem otroštvu spi v vaši postelji ali sobi, to še ne pomeni, da mu ne morete zagotoviti potrebnega občutka varnosti in povezanosti z vami. V tem primeru otrok potrebuje, da ste zvečer, v času uspavanja, ob njem, dokler ne zaspi, in njegovo potrebo po ljubečem stiku toliko bolj zadovoljite skozi dan.

Ni redko, da otroci v predšolskem obdobju razvijejo tudi strah pred temo, ki še povečuje njihov strah pred spanjem. Če je otroka strah teme, je pomembno, da se na njegova čustva ne odzovemo z razvrednotenjem (npr.: »Ah, daj no, zdaj te bo pa teme strah, saj si že velik fant.«), ampak z razumevanjem, in da najdemo rešitev, ki otroka pomiri (npr. da že med uspavanjem pustimo priprta vrata na razsvetljen hodnik ali da prižgemo nočno lučko (ki ne sme biti premočna, saj bi premočna svetloba otroka ohranjala pri budnosti).

Nasploh je pomembno, da razumemo, da predšolski otroci še nimajo dovolj razvitih tistih delov možganov, ki bi jim omogočali, da se zvečer, pred spanjem, sami pomirijo in posledično zaspijo. Otroci za to, da zaspijo, ob sebi vedno potrebujejo umirjeno bližnjo osebo, ob kateri se pomirijo tudi sami. Naša umirjenost je nujno potrebna za umirjanje in uspavanje otrok. Poleg tega otroci zvečer lažje zaspijo, če jih vsak dan peljemo skozi pomirjujočo večerno rutino (ki jo sestavlja npr. naša zavestna upočasnitev pred odhodom v posteljo, zatemnitev sobe, umirjeno branje pravljice, petje uspavanke itd.), in če jim nudimo ljubeč telesni stik (npr. »crkljanje«, božanje po hrbtu, nežno masažo itd.), če si tega želijo.     

Če otroci po tem, ko jim zaželimo lahko noč in se želimo odpraviti iz njihove sobe, začnejo prositi še za kozarec vode, pa za hrano, stranišče itd., se za temi njihovimi željami (če vemo, da so dovolj pili, jedli in da so ravno šli na stranišče) pogosto skriva potreba po več bližine z nami pred spanjem. Stavek »Žejen sem.« tako v resnici pomeni »Potrebujem tvojo bližino.« V tem primeru je seveda dobro, da se odzovemo na potrebo, ki leži v ozadju te njihove želje.

Med pomembnimi razlogi, zaradi katerih otroci potrebujejo našo bližino pred spanjem, je tudi ta, da je večer za otroke zelo ranljiv del dneva. Podobno kot nam se tudi otrokom zgodi, da ko se zvečer umirijo in ustavijo – ko njihova pozornost ni več usmerjena na igro in različne dejavnosti – na površje pogosto priplavajo različna neprijetna čustva, ki so jih skozi dan potiskali na stran. Če so se otrokom skozi dan zgodile različne stvari, ki so jih spravile v stisko, pa svojih čustev v tisti situaciji niso imeli priložnosti izraziti, so ta čustva potlačili in jih zadaj nosijo zaklenjena v svojem telesu.

Ko otroci v sebi nosijo potlačena čustva in napetost, se ne morejo dovolj umiriti, da bi zaspali – dokler teh čustev na tak ali drugačen način ne izrazijo. Podobno kot ne moremo zaspati mi sami, če nas skrbi, kako bomo naslednji dan v službi kos neki nalogi. Kako prepoznamo, da otrok v sebi nosi neizraženo stisko? Verjetno bo že ob večerni rutini težko sodeloval z vami, videti bo napet, mogoče jokav, lahko bo nalašč prestopal meje, nagajal ali pa bo le izjemno nemiren, se bo premetaval po postelji itd. 

Ko pri otrocih opazimo takšno vedenje, je velika verjetnost, da potrebujejo našo pomoč, da izrazijo neprijetna potlačena čustva. Otrokom lahko pomagamo čustveno predelati dnevne dogodke tako, da jih povabimo, da z nami podelijo, kaj se jim je skozi dan dogajalo in kako so se ob tem počutili ter da jim pomagamo pomiriti morebitne strahove in druge stiske.

Če otroci v sebi nosijo izrazitejšo stisko ali pa so tako majhni, da še ne govorijo, bodo imeli potrebo, da svojo stisko izrazijo skozi jok ali čustven izbruh. Do joka ali izbruha bo prišlo spontano, ko bo otrok npr. na enkrat postal močno frustriran, ker ne bo mogel obleči pižame. Mogoče pa mu bomo morali pomagati tako, da bomo ljubeče postaviti mejo njegovemu nagajanju (»Ne dovolim, da jemlješ igračo sestrici.«). Če bomo ob postavljeni meji z otrokom ohranili ljubeč stik, se bo ob nas počutil dovolj varnega, da bo začel močno jokati ali pa bo čustveno izbruhnil. Ko se to zgodi, otrok potrebuje, da smo umirjeno in sočutno ob njem, dokler se ne pomiri. Po tem, ko bo stisko izrazil, bo pomirjen in posledično bo tudi veliko lažje zaspal.      

Otrokom bomo torej pomagali, da potonejo v miren spanec tako, da jim ob uspavanju nudimo svojo umirjeno in ljubečo bližino ter da se vsak večer držimo ustaljene večerne rutine (primerne njihovi starosti in individualnim potrebam).

Poleg tega pa je zelo pomembno, da zaznamo otrokove potrebe, ki se iz dneva v dan in v različnih obdobjih tudi malo spreminjajo. Če je otrok ta dan doživel več stresa, bo potreboval več vaše pomoči kot ostale dni, da situacije predela in se pomiri. Podobno se bo otrok zvečer težje ločil od vas, če je v zadnjih dneh morda izgubil občutek povezanosti z vami (mogoče ste imeli več opravkov ipd.). Takrat bo spet potreboval več bližine in ljubečega stika, da bo znova začutil močnejšo varnost v odnosu z vami, se pomiril in zaspal.

Če med uspavanjem zmorete z otrokom vzpostaviti dober stik, je ta del dneva lahko prijeten in dragocen tudi za vas. Poleg tega, da se z otrokom povežete, lahko tudi sami v tem času postanete bolj prisotni, vzpostavite boljši stik s sabo in postanete bolj umirjeni. Ko se umirimo in se povežemo s sabo in drugimi, pa se včasih, presenetljivo, zmanjša tudi naš občutek utrujenosti.