Otroci so raziskovalci, radovedneži, neutrudni filozofi. Biti na voljo vsem njihovim vprašanjem ni lahko. Biti na voljo vsem njihovim čustvom v primeru izgube pa je še težje. Zato jim rečejo tudi »pozabljeni žalovalci,« saj so otroci ob smrti bližnjih, žal, pogosto prepuščeni sami sebi, v dobri veri odraslih, da jih bodo s tem obvarovali in zaščitili.  

Pomoč osebam pri žalovanju nudijo v društvu Hospic, kjer imajo tudi poseben program, namenjen otrokom. Imenuje se "Za Levjesrčne."  Kako pomagajo otroku, ki se sreča s smrtjo ljubljene osebe, nam je pojasnila Ana Vindiš.  

Kdo so Levjesrčni?

Na taboru za Levjesrčne  nudijo žalujočim otrokom varno okolje, kjer lahko odkrito spregovorijo o svoji izgubi in stiski. Olajšajo jim občutek izoliranosti in drugačnosti, ki ga povzroča žalovanje. Pomagajo jim razumeti lastne občutke in možnost srečanja z vrstniki, ki imajo podobno izkušnjo. V slovenskem društvu Hospic izvajajo program podpore žalujočim otrokom in mladostnikom v starosti od 7. do 17. leta. Pred letom pa so na tabor sprejeli tudi predšolske otroke.

Otroke in mladostnike imenujejo »levjesrčni«, ker se pogumno soočajo z žalostjo ob izgubi nekoga, ki so ga imeli radi. Tabor je zasnovan tako, da  pomaga otrokom izgubo zdravo prebolevati, da se bodo lažje vključevali v vsakdanje  življenje. S pomočjo različnih delavnic spregovorijo o pokojnem, o svojem odnosu z njim, prepoznajo in izrazijo svoje občutke. Na delavnici napišejo pismo umrli osebi, ki ga v posebnem duhovnem obredu vržejo v ogenj.  

Izkušnja žalovanja je za vsakega otroka drugačna  

Nobena knjiga, članek ali terapevt ne morejo predvideti, na kaj bo otrok naletel na poti žalovanja. Po smrti drage osebe otroci pogosto dobijo veliko nasvetov – kaj naj čutijo, kako se naj vedejo in v kaj naj verjamejo. Veliko bolj pa pomaga nekdo, ki jih le posluša ali je ob njih.  

Večina ljudi - še posebej otroci - si prizadeva, da bi izgubo odložili, šli naprej, da bi čim prej opravili z žalovanjem. Ko oseba umre, pusti neko praznino v življenju tistih, ki so ostali. Življenje ni nikoli več enako. Otroci žalovanje doživljajo vedno znova. Z vsako novo razvojno stopnjo isto izgubo doživljajo na drugačen način. Tega ne smemo nikoli pozabiti.   
  

Kako se pogovarjamo z otrokom, ki žaluje   
  
Tisto, kar otrok, ko se sooča z umiranjem in s smrtjo, potrebuje, je občutek varnosti in sprejetosti. Pri odgovarjanju na otrokova vprašanja je pomembno, da so naši odgovori čim bolj neposredni, jasni in odkriti. Predvsem pri mlajših otrocih obstaja nevarnost, da jih še bolj zmedemo in prestrašimo, če na primer uporabljamo prispodobe kot so: »je zaspal« ali »je odšel«. Lahko se zgodi, da se bo otrok bal zaspati ali pa bo gojil tiho pričakovanje, da se bo umrli vrnil.    
  
Prav tako je pomembno, da vprašanja, ki jih otrok zastavlja, poslušamo zelo pozorno, kajti za njimi se lahko skrivajo druga, zanj še bolj pomembna. V Hospicu ponujajo nekaj primernih odgovorov na otrokova vprašanja.  
  
Kaj je smrt?

Če pogledamo okrog sebe, vidimo veliko živih bitij. Vsako se je rodilo in bo nekega dne tudi umrlo. Celo drevo, ki živi na stotine let, bo morda nekega dne izruval veter in bo umrlo. Ko človek umre, njegovo telo preneha delovati. Ne more več misliti, se premikati, čutiti ali dihati. Nikomur drugemu ne more povedati, kakšna je smrt.  

Zakaj ljudje umirajo?

Včasih zbolijo. Velikokrat lahko pomagajo zdravniki in zdravila. Nekaterim ljudem pa tudi zdravila ne pomagajo – prehudo bolni so, da bi lahko ozdraveli. Tudi po dolgem, zdravem in srečnem življenju se telo utrudi in potem umre. Ljudje lahko umrejo tudi v nesrečah – v prometnih ali naravnih kot so poplave, plazovi, potresi. Hude nesreče se ne zgodijo pogosto, zgodijo pa se lahko vsem ljudem. Ne glede na vzrok smo ljudje žalostni, kadar umre nekdo, ki smo ga imeli radi.   
  
Ali sem jaz kriv za smrt? 

Tudi če je nekdo poreden ali nevljuden do nekoga, ki je potem umrl, nima to s smrtjo nobene povezave. Z ljudmi, ki jih imamo radi, se včasih tudi skregamo. Če je umrl nekdo, ki smo ga ljubili, to ne more biti naša krivda. Človek umre, ker njegovo telo preneha delovati.  

Kaj se zgodi po smrti?

Ljudje imajo o smrti različne predstave. Nekateri verjamejo, da ima vsak človek dušo, ki živi naprej tudi po smrti. Drugi mislijo, da se človek po smrti ponovno rodi. Tretji so prepričani, da se življenje umrlega nadaljuje le v srcih tistih, ki so ga imeli radi. Nekateri verjamejo v nebesa. Pogrebi in podobni običaji ti omogočijo, da se od umrlega posloviš. Telo pokopljejo v zemljo ali pa ga upepelijo. Karkoli se že po smrti zgodi s telesom, le-to ne čuti ničesar več. Otroci v večini primerov prevzamejo verovanja družine in si s časom ustvarijo svoja.  
  
Kaj občutiš, ko ti nekdo umre?  
  
Veliko otrok je najprej zelo jeznih na človeka, ki je umrl, ker jih je zapustil in ker so po tem vsi žalostni. To ni nič nenavadnega. Otroci se v šoli zelo težko zberejo. Lahko se celo grdo vedejo. Vsem se nam zdi krivično, kadar umre kdo, ki nam je bil blizu. Včasih si celo želimo, da bi umrl nekdo drug. Ampak želje ne bodo spremenile stvari. Ne glede na to, kako žalostni smo, zmedeni, jezni ali tudi prestrašeni, je pomembno, da se z nekom pogovorimo. Pogovor ne odžene bolečine, lahko pa se po njem počutimo veliko bolje. 

Se lahko kdaj počutiš bolje?  
  
Kadar nekdo umre, to ne pomeni, da ga moramo prenehati ljubiti ali nanj pozabiti. Ko mine nekaj časa, se počutimo malo bolje. Spet smo bolj veseli in se lahko spominjamo vseh lepih trenutkov, ki smo jih doživeli skupaj z umrlo osebo. Ob rojstnih dnevih in podobnih priložnostih pa smo lahko še dolgo potrti. Zelo pogrešamo umrlega. Včasih pomaga, če mu napišemo pismo ali kaj narišemo, se z njim pogovarjamo v mislih. Potem je spet malo lažje. Nikoli ni več enako, a s časom se počutimo veliko bolje. Naša ljubezen do umrle osebe ni nič manjša, čeprav se naučimo spet polno in lepo živeti.