Po trinajstih letih skupne poti bosta postala starša. Zaupajta nam, kako sta se počutila, ko sta izvedela, da bosta zibala.

Werner: Bila sva presrečna, čisto zmedena. Andreji je zaostajalo mesečno perilo, zato sva kupila test nosečnosti. Ko sva prišla domov, je naredila test in skupaj sva čakala. Bil je pozitiven! Sprva nisva verjela. Rekla sva, da to ni mogoče in da bova naredila še enega, saj ni povsem zanesljiv. Ko je bil tudi drugi test pozitiven, sva rekla, da je to to. Sicer sva na tem začela delati že na Maldivih, ker sva si želela, da bi Andreja zanosila prav tam, toda očitno ni bilo usojeno, očitno je otrok čakal, da se rodi na Andrejin rojstni dan.

Nosečnost sta torej načrtovala. Zakaj sta se odločila za ta pomemben korak v življenju?

Werner: Veliko parov se poroči zaradi otroka, zaradi nosečnosti, midva sva se poročila iz ljubezni in ne zaradi nosečnosti. Pet let sva živela kot najemnika, najprej sva morala zaslužiti za stanovanje, nato za počitniško hišico, avtomobil, dopust. Zelo, zelo sva uživala, teh 13 let je nepozabnih, resnično sva jih izživela in začutila sva, da je zdaj pravi trenutek in da bi bila izredno vesela, če bi naju bog blagoslovil in bi Andreja zanosila. In želja se nama je uresničila.

Andreja, s kakšnimi tegobami se srečujete med nosečnostjo?

Andreja: Prve tri mesece me je nenehno mučila slabost, zato sem veliko časa preležala. Še zdaj se lahko zgodi, da mi je po zaužitem obroku ves dan izredno slabo, ali pa se, prav nasprotno, počutim povsem dobro. Vse je odvisno od dneva. Veliko hodim na vodo, imela sem tudi infekcije urinarnega trakta, čutila sem bolečine, toda tolažim se, da bo hitro minilo.

Werner: Moram povedati, da je bilo najtežje mirovanje, kajti Andreja je divja, skrbi za svoje telo, trikrat na teden je hodila na fitnes, potem se je morala pa naenkrat ustaviti.

Andreja: Ne samo ustaviti – ležati!

Werner: Zato sem sam prevzel vse obveznosti, kajti o nosečnosti takrat še nisva želela govoriti. Težava je bila v tem, da so bili vsi navajeni, da je Andreja z menoj na vseh nastopih ...

Andreja: Kar naenkrat sem se skrila ...

Werner: Kar naenkrat sem se povsod začel pojavljati sam in vsi so se spraševali, kje je Andreja, kaj je z njo. Ves čas sem govoril, da je bolna. Na koncu jim je bilo že malce sumljivo.

Veljate za izredno pozornega partnerja in velikega romantika. Na kakšen način razvajate svojo ženo med nosečnostjo?

Andreja: Werner je fant za vse. Za vsak problem, ki je vzrok mojega slabega počutja, gre na forum in ga dobro razišče. Werner je moj najboljši prijatelj, ne smem pa pozabiti na moje prijateljice, sestro, ožji družinski krog. Njegovi starši me, ko greva na Hrvaško, vseskozi razvajajo, ampak on je tisti, ki je ob meni 24 ur na dan.

Vajini starši so se zagotovo razveselili, ko so izvedeli, da bosta zibala ...

Werner: Moja mama je bila edina punca med šestimi brati. Rodila je dva fanta, mojega brata in mene. Tudi moj brat je dobil dva fanta in nikakor ne moremo dočakati punčke, tako da nekako upava, da bo punčka. Nekako čutiva, da bo punčka, ampak tega še ne moreva potrditi.

Werner, ali se je Andreja, odkar je noseča, spremenila oziroma katere sprememebe opažata v sebi?

Werner: Prej, ko sva šla po nakupih, se je Andreja zapodila tja, kjer so čevlji, jaz pa na moški oddelek. Zdaj se zapodiva na otroški oddelek.

Andreja: Gledava vozičke, ugotavljava, kako bi uredila sobico, zaenkrat še zbirava ideje.

Werner: Človek se nekako nauči, da se mu ni treba sekirati za nekatere stvari. Zdi se mi, da bo to še bolj intenzivno, ko bo prišel otrok, ampak že zdaj je tako. Enostavno ne dovoliva, da naju kaj iztiri.

Andreja: Sem zelo temperamentna, in ko pride situacija, v kateri bi se nekoč mogoče res razburila, se pomirim. Rečem si, da ni vredno, da nase in na otroka prenašam stresne hormone.

Andreja, vi skrbite za management in pišete tekste. Werner, vi nastopate, komponirate, skrbite za celostno podobo mladih izvajalcev. Skupaj sta se začela pripravljati še na porod. Kako vama uspeva usklajevati vse obveznosti?

Werner: Bila sva navajena takšnega tempa življenja, skupaj sva 24 ur na dan, vse delava skupaj, od organizacije koncertov do snemanja plošč in videospotov, pisanja tekstov, intervjujev ... Skratka, ves čas se usklajujeva. Za zdaj ni naporno, videla bova, kako bo, ko pride dojenček, ampak jaz verjamem, da nama bo uspelo, ker sva taka, dinamična. Zelo si bova pomagala, Andreja meni v poslu, jaz njej pri otroku, kajti otrok je najin. Vedno pravim, da sva oba noseča.

Med rednimi obiskovalci vaših nastopov so tudi otroci. Videti je, da vas obožujejo in obratno. Ali so to edine izkušnje, ki jih imate z otroki?

Werner: Res je, na mojih koncertih je veliko otrok, med njimi je tudi deklica Tamara, ki še zapoje. Vedno si rečem, bog, daj mi tako deklico, ker je tako zelo prilagodljiva, nikoli je nisem videl jokati, neverjetna punčka je! Če bova imela tako punčko, bo super! Sicer pa imam dva nečaka, z enim izmed njiju sem odraščal. Otroke imam zelo rad in mislim, da bom dobro shajal s svojim.

Kako se pripravljata na porod?

Andreja: Imam zelo nizek prag bolečine, kar ni nobena skrivnost, zato se bova odločila za epiduralno analgezijo. Zakaj bi morala ženska kljub razvoju tehnologije trpeti, da bo imela svojega otroka rajši? Menim, da če nisi tako utrujen, otroka z veliko večjim veseljem vzameš v naročje in ta trenutek podoživiš povsem drugače, kot pa če si izmučen in ti porod pusti priokus slabega, bolečega. Načeloma bova šla rodit v Postojno, razen če naju kaj ne preseneti ...
Werner: In bova kar doma ... (smeh)

Ali bosta stroga starša?

Andreja: Tudi mene so vzgajali v duhu, da nič ne pade z neba, da se moraš potruditi za vsako stvar in jo potem tudi znaš ceniti. Mislim, da mi je to kasneje v življenju zelo koristilo. Midva sva si vse ustvarila sama, žal nimam bogatih staršev, tudi Werner jih nima.

Ni vse samoumevno, nič ne pade z neba in zelo pomembno je, da se otrok tega zaveda!