Preden je povzročila nesrečo s smrtnim izidom, je bila Britanka Chantal Gourde povsem običajna 20-letnica. Delala je v šoli, živela pa pri mami. Mesec dni po nesreči je spoznala moškega, s katerim je po štirih mesecih razmerja tudi zanosila. Čeprav nosečnosti ni načrtovala, se je odločila, da otroka obdrži. Otroke je imela vedno rada, ob več kot 50 bratrancih in sestričnah pa se ji je zdela skrb za otroke nekaj povsem naravnega.

Želela jo ob sebi

Sojenje se je zavleklo. Chantal je poskušala nadaljevati svoje življenje in že zaradi nosečnosti ostati čim bolj mirna. Skrbelo jo je, da se bo zaradi stresa zapletlo. Nekaj mesecev pred koncem sojenja ji je odvetnik rekel, naj se začne pripravljati na najhujše in se odloči, kaj bo naredila z dojenčkom, ko se rodi. Rodila je zdravo deklico, pri njenih treh mesecih pa je morala v zapor.

Ni želela, da bi ji hčerko vzeli. Želela je, da je ob njej. Še vedno jo je dojila. “Čakanje je bilo najhujše. Tri tedne sem bila ločena od nje, preden so se v zaporu odločili, ali je lahko ob meni.“ Vsako noč je molila, da bi v celici ostala sama. Bila je na oddelku za mlade prestopnice. “Bilo je, kot bi me obdajala gruča hiperaktivnih šolark!“

Našli prostor zanjo

Po treh tednih negotovosti je mlada mamica izvedela, da le ne bo sama. Pravi, da je bil najboljši občutek na svetu, ko so ji rekli, da so našli na oddelku prostor tudi za njeno dojenčico. “Ker sem vedela, da bo ob meni, sem bila glede prestajanja kazni veliko bolj pozitivna.“

Chantal je imela srečo, saj je imela v celici svojo posteljo, prho in dovolj prostora. Bila je v stavbi, ločeni od glavnega zapora, ki ima tudi vrtec. “V vrtcu je bilo veliko igrač in uslužbenci so Jaido vozili na sprehode. Imela je povsem običajno življenje. Le takšno je poznala. Močno sem si želela domov, vseeno pa sem se težko poslovila od preostalih zapornic.“

Končno prava mama!

Ko je odslužila svojo kazen, je bila srečna, saj je bila končno prava mama. Ljudje ji govorijo, da je v zaporu postala močnejša, sama pa se s tem ne strinja. “Zelo sem sramežljiva in v zaporu sem se le še bolj zaprla vase. Zato je bilo toliko bolj pomembno, da sem imela ob sebi Jaido. Tako sem lahko občasno pozabila na to, kje sem.“

Jaidi bo povedala za zapor: “Imam majhno škatlo s spominki. Notri so pisma in dnevnik, ki sem ga pisala, ter vse, kar je Jaida ustvarila v vrtcu. Vesela sem, da je konec. Moram ostati pozitivna. Že osem mesecev sem brez službe. Pred kratkim sem se razšla z njenim očetom in malce je težko. Poskušam si ustvariti boljše življenje zanjo in zame. Mislim, da sem sedaj taka kot vse druge mame.“

Je storila prav?

Pogosto se sprašuje, ali je storila prav. “Morda je bilo sebično, da sem jo vzela s sabo. Morda sem mislila le nase in kako bi najlažje prestala kazen. Vendar sem pomislila, da je moj prvi otrok, sem njena mati. Ne glede na vse sem jo morala imeti ob sebi!“