Mamice se predvsem v prvih mesecih sprašujejo, ali je dojenček popil dovolj, se je nasitil in ali na splošno pri dojenju dobiva dovolj. Obenem jih skrbi, da ni kljub dojenju morda še lačen in ali imajo dovolj mleka.

No, na začetku bo morda izziv vzpostaviti dojenje. A vendar je vredno vztrajati in se potruditi, saj je materino mleko resnično najboljše za otročka, pa še najbolj enostavno je dojiti. Odlično pri že utečenem dojenju po morda nekaj začetnih krčih je tudi, ker ponudba zadosti povpraševanju. Navedeno pomeni, da je mleka toliko, kolikor ga dojenček potrebuje ter da se količina in sestava prilagajata rasti in razvoju.

Mamica ima torej dovolj mleka, še več – ima ga točno toliko, kolikor ga dojenček potrebuje. Če se veliko doji in je dojka po dojenju prazna, bo za naslednji podoj nastalo več mleka. Prilagaja se tudi sestava – na začetku je tako imenovano začetno mleko, ki je na videz bolj vodeno in je dejansko pretežno tekočina, a vseeno vsebuje ogromno koristnih snovi, je zelo sladko ter otroka odžeja in potolaži. Zadnje mleko, ki ga dojenček popije proti koncu dojenja, vsebuje ogromno beljakovin in maščob, nahrani in nasiti. Od njega otrok pridobiva na teži.

Pri podoju je tako ključno vedno dojko izprazniti do konca in ne prehitro zaključiti hranjenja. V nasprotnem primeru bo dojenček spil prvo mleko, se odžejal, potolažil in morda zaspal, ampak se lahko vseeno zgodi, da ne bo dovolj napredoval na teži. Dojke zato ne smemo prehitro zamenjati, saj je zelo pomembno za otroka, da dobi zadnje mleko, torej, da eno dojko izprazni do konca. Šele zatem mu ponudite drugo, če želi, sicer pa naj iz nje pije pri naslednjem obroku.

Ključno pri dojenju je predvsem opazovati otročka, ki že od vsega začetka kaže nebesedne znake, da je počasi čas za nov obrok. Treba se je zavedati, da vsaj na začetku pri dojenju ni predpisanega urnika in rutine v smislu 'dojiti je potrebno na tri ure', temveč je naravno in prav slediti potrebam dojenčka. 

Nekateri otročki se dojijo po malem in večkrat, drugi manj pogosto in takrat popijejo več. In ko dojenček pospešeno raste in se razvija, se lahko včasih zdi, da se nikakor ne more nasititi in je stalno na dojki. Vse je normalno in ob nenehnem dojenju praviloma ni razloga za skrb. Takrat se namreč praviloma zgolj vzpostavlja količina in sestava mleka po zakonitosti povpraševanje–ponudba.

Dojenčki so različni in se drugače dojijo tudi glede na starost. "Pri novorojenčku bomo opazili, da se doji v skupkih - en obrok pije v več obrokih in vmes zaspi," je opisala prim. Andreja Tekauc Golob, dr. med., specialistka pediatrije, z nazivom IBCLC (Mednarodne izpitne komisije za svetovalce za laktacijo), ki je tudi predsednica UNICEF-ovega odbora za spodbujanje dojenja. Upoštevati je torej potrebno njegovo potrebo po spanju in sesanju. "Če se zbudi kmalu po dojenju, naj mati nadaljuje podoj na isti dojki, kakor da ni končal obroka. Vsekakor se naj nauči slediti svojemu otroku, pa bosta kmalu oba zadovoljna," je priporočila.

Najbolj zanesljiv pokazatelj, da je dojenček sit in je dobil dovolj mleka, je namreč ravno njegovo zadovoljstvo. S polnim trebuščkom je pomirjen, zadovoljen, dlani so odprte, celo telo je sproščeno. Takrat je čas za podiranja kupčka in zatem lahko poskusite, ali se bo znova pristavil. Če se ne, je zagotovo sit. Hkrati lahko opazujemo število mokrih in pokakanih pleničk. "Dojenček naj bo polulan vsaj šestkrat v 24 urah. Odvajanje blata pa se spreminja; na začetku je pokakan za vsako previjanje, po prvem mesecu je blata lahko manj in kasneje tudi po več dni ne odvaja blata," je pojasnila.

Tako kot zadovoljno kaže, da je sit, pa dojenček na različne načine navzven izrazi lakoto. "Dojenčka je potrebno nahraniti, ko kaže zgodnje znake lakote: hitro premikanje zaprtih ali odprtih oči, odpiranje ust, plazenje jezička in obračanje glave, nežno godrnjanje, sesanje in žvečenje roke, prstov, odeje ali drugih predmetov, ki pridejo v bližino ust," je nanizala. Takrat ga je potrebno nahraniti, sicer se znaki stopnjujejo v glasen jok, iztegovanje glave in vratu, nemir, ki ovira pristavljanje na dojko. "To so pozni znaki lakote," je opozorila. Mamica naj tedaj po njenem nasvetu jokajočega dojenčka najprej dvigne in mu omogoči kožni stik z njo, da ga pomiri. "Pomirjenega lahko nato pristavi na dojko," je priporočila.

Posebno pozornost pri opazovanju znakov lakote si zaslužijo tako imenovani zaspančki, ki večino časa vsaj na začetku življenja prespijo. "Nekateri novorojenčki se dalj časa prilagajajo na življenje zunaj maternice in na začetku življenja raje spijo, kot da bi jedli. Zaspančki potrebujejo še posebno skrbno opazovanje, da mati pravočasno zazna zgodnje znake lakote in potrebujejo tudi več materinih dotikov. Če se otrok ne zbuja za hranjenje, pomaga previjanje na približno tri ure, nežno trepljanje, večkratno pristavljanje in dojenje v bolj pokončnem položaju," je pozvala. Obenem ne bo odveč preveriti tudi okolje, saj lahko dojenčki preveč spijo, če so v pretoplem ali prehladnem okolju.

Tako, torej – dojenčka je treba opazovati in se zavedati, da bo vse v redu. Z jokom pa seveda ne izraža zgolj lakote, temveč druge potrebe, denimo da mu je treba zamenjati pleničko, mu je vroče ali ga zebe in si želi bližine, pri čemer je potrebno upoštevati tudi njegovo starost. "Dojenček lahko z jokom pri različni starosti izraža različne potrebe in novorojenček denimo navadno ne joka zaradi mokrih plenic ali toplotnega neugodja," je poudarila. 

Vsak je namreč drugačen in mati se naj v začetku čim več ukvarja z njim, da lahko postopoma zazna njegove potrebe. "Četudi ima več otrok, bo mamica opazila, da je vsak nova zgodba. Tako tudi ni nobenega pravila, kaj je pri določenem otroku potrebno najprej narediti," je ob koncu izpostavila prim. Andreja Tekauc Golob, dr. med.

Ob morebitnih vprašanjih, izzivih in težavah se lahko mamice obrnete na dojenje.org – Društvo svetovalcev za laktacijo in dojenje z izpitom IBCLC.