»Nisem dovolj dobra mama.« »Ne zaslužim si tega otroka. Zakaj ne morem dojiti?!« »Srce se mi para, ko gledam doječe mamice, jaz pa ga hranim po steklenički.«

To so le drobci razmišljanj nekaterih mamic, ki svojega otroka ne morejo dojiti. Zagotovo so občutki težki, saj si vsaka mama želi za svojega otroka najboljše - a včasih enostavno ne gre, pa če si še tako želimo in se že mesece vnaprej veselimo dojenja. Pomembno je, da se kot mame zmoremo same v sebi umiriti in sprejeti dejstvo, da bomo svojega otroka hranile nekoliko drugače. Zaradi tega nismo boljše ali slabše mame, pač pa se pogum in moč skrivata ravno v tem, da iz vsake stvari povlečemo najboljše. Dojiti morda res ne gre, zato pa je ljubezen do otroka brezmejna, kajne?

Ko spoznate, da ne morete dojiti, si dovolite začutiti strah, jezo, sram, razočaranje – to so občutki, ki jim je treba dovoliti na površje. Pogovorite se o tem z izkušeno babico, zdravnikom, ginekologom, psihologom in predelajte ta čutenja, ki niso nič več kot to – čutenja. Pomembno je namreč sprejeti dejstvo in odpustiti sebi. Čeprav morda mislite, da svoje negativne občutke zakrijete s poljubi in nežnim pestovanjem, v vas pa še vedno vre od občutkov krivde, samoobtoževanja in razočaranja, temu ni tako. Dojenčki so zelo občutljivi na čustveno stanje oz. počutje mame, kar pomeni, da zmorejo začutiti njeno počutje in ga tudi odraziti – z jokom, nemirom … Zato je prva naloga to, da kljub začetnim neuspehom začnete uživati v materinstvu.

Novopečeni starši imajo v veliko primerih svoja pričakovanja postavljena zelo visoko. A dejstvo je, da če so naše predstave v času nosečnosti takšne, kot so, to ne pomeni, da bodo tudi držale. Rojstvo otroka zahteva ogromno sprememb – tako družinskih, partnerskih kot tudi osebnostnih, in težko si je že vnaprej predstavljati novo življenje. Zato je treba svoje cilje in pričakovanja jemati nekoliko bolj ohlapno in si ne jemati preveč k srcu, če se naši načrti obrnejo na glavo. Potrebna je velika mera fleksibilnosti, pripravljenost na prilagajanja in tudi sočutja do sebe.

Kljub temu, da je v vaše življenje prišlo novo bitje, je treba imeti pred seboj, da je za otroka najbolj dragocen srečen in zdrav starš. Začetki so resda težki, saj se je treba uskladiti in ujeti nov ritem življenja. A takoj zatem poskrbite tudi zase – fizično, čustveno, duhovno … Če ste sami srečni in izpopolnjeni, se boste tudi z otrokom lažje povezali, ga začutili v potrebah in ga uspešno regulirali. Če smo preokupirani s stresnimi občutji, nemočjo in vsemi čustvi, ki pridejo skupaj z nezmožnostjo dojenja, enostavno ne moremo več zdravo funkcionirati in se odzivati na situacije.

Tudi s hranjenjem po steklenički oblikujete navezanost, ki je temelj za življenje. Dojenje ni odločilen dejavnik za razvoj zdravega in srečnega otroka. Bistvo se skriva v ljubezni, pogovorih, petju, božanju, ljubkovanju, pestovanju, plesu, sprehodih in številnih drugih dejavnikih, ki nimajo nobene povezave z dojenjem.

Naj vas to, kar si drugi mislijo o vas, ne definira. Ne dovolite si, da bi presoja drugih negativno vplivala na vaše počutje, odnos do otroka in uživanje v materinstvu. Gre samo in izključno za njihovo mnenje in nič več kot to. Preslišite in se zavedajte drugih vrednosti, ki jih imate in jih nudite svojemu otroku.

Čeprav velja, da je dojenje najboljše za otroka, to ne pomeni nekaj absolutnega. Dojenje ni najboljše za vsako ceno. Ker otrok preko mleka in organskega stika dobiva tudi vso stisko, žalost, jezo, strah, nemir matere. Če damo na tehtnico in zelo posplošimo, je s čustvenega vidika za otroka bolje hranjenje po steklenički in mirna, zadovoljna, srečna mama, kot pa čustveno razrvana in depresivna mama, ki ga napaja s stresom in negativnimi občutki. In prav to je tisto, kar potrjuje stavek, da dojenje ni vedno najboljše za vsako ceno.

Vir: Forgive yourself for not breastfeeding, Emily Griffin

Guilt not able to breastfeed, Exploring your mind

The things nobody tells you about breastfeed, Sarah Downey