Mnogokrat smo izgubljeni, prestrašeni in se čutimo, da nismo dovolj dobri v svoji vlogi, ki je tako pomembna za naše otroke, da bi lahko izkoristili nešteto svojih potencialov in postali najboljša različica sebe. V pretirani vnemi, da bi bili popolni starši, ki imajo popolne otroke, nehote večkrat pozabimo na tisto, kar je pomembnejše od njihovega uspeha, tisoč in ene dejavnosti ali zbirke najnovejših igrač, torej dajati ljubezen, zaradi katere se bodo naši otroci počutili ljubljene in sprejete, kot smo tudi mi sami iz njihove strani ne glede na to, ali smo popolni ali ne. Več o tem, kaj pomeni biti dober starš pa si lahko preberete v pogovoru z družinsko terapevtko. 

Mnogo staršev je danes obremenjenih s »popolno« vzgojo oziroma so pod pritiskom, da niso dovolj dobri starši. Kaj pa v resnici pomeni biti dobra mama ali oče po vašem mnenju?

Ob obilici nasvetov za starševstvo – pogosto celo nasprotujočih si –, je včasih za starše težko videti jasno sliko, kaj točno je ta ideal, h kateremu stremijo. V bistvu so starši v precej nenavadni situaciji, saj si veliko staršev želi biti dobrih, ta cilj, dobro starševstvo, pa dejansko v družbi sploh ni jasno definiran. Zlahka so starši tarča obsojanj, češ kakšni starši pa so, če se njihov otrok vede neprimerno, saj kot družba še nismo ponotranjili, da so del učenja tudi spodrsljaji in je čisto možno, da ima otrok, ki se po standardih družbe v nekem trenutku grozno obnaša, povsem dobre starše.

Dobri starši so tisti, ki se trudijo uglasiti se na otrokov notranji svet in njegove razvojne potrebe. Biti uglašen na otrokove potrebe pomeni, da otroku prihajaš nasproti s toliko nežnosti, crkljanja in prijazne spodbude, kot je otrok pač potrebuje. Uglašen odnos staršev z otrokom je za otroka kot vodnjak, iz katerega se lahko napaja z varnostjo, s pomočjo katere lahko potem suvereno vstopa v širšo družbo. 

Družba pa po drugi strani od staršev pričakuje precej drugačno držo. Veliko fraz poznamo, ki gredo v smer, da otroke ne smemo preveč razvajati, da jih ne smemo nositi po rokah, zavijati v vato in podobno. Pokazatelj, kaj je za družbo pomembno, je količina besed, ki jih za en pojav imamo. Eskimi imajo na primer ogromno besed za poimenovanje snega. Podobno ima na temo koncepta »nikar ne razvajaj«, naša družba zares veliko variacij. Stanje sicer se izboljšuje, a še zmeraj nismo kot družba na točki, ko bi bili z ljubeznivostjo do otrok in uglašenostjo na otrokove potrebe dovolj sproščeni. In točno tukaj po mojem mnenju prihaja do tega občutka »pritiska«, da nismo dovolj dobri starši, saj nas starševski instinkt kliče k drugačnemu, predvsem bolj ljubečemu, ravnanju kot družbena pričakovanja.

Večina staršev si želi, da bi bil njihov otrok srečen, saj ne zmorejo prenesti njegovih solz oziroma žalosti, kot tudi drugih neprijetnih čustev… Kakšno je vaše mnenje o tem? 

Frustracije in posledične solze, so neizogibni del življenja. Ob frustracijah se ljudje brusimo in dobimo priložnost, da se razvijemo v čvrste osebnosti. Same frustracije niso problem, ker so konstitutivni element življenja. Dejanski problem nastane, kadar otroci, ko se znajdejo v stiski, nimajo v starših varnega zavetja, kjer bi lahko svojo žalost, razočaranje, jezo in bolečino predelali. Naloga staršev ni, da odstranijo prepreke, ki jih otrokom na pot daje življenje, ampak da so otrokov varni pristan, iz katerega lahko otroci črpajo moč, da se lahko s temi preprekami soočijo. 

Vzgoja se skozi čas spreminja … Do kakšnih sprememb je prišlo? Kaj je danes boljše in kaj slabše? 

Predvsem se mi zdi, da smo o starševstvu začeli premišljevati in se ga posledično tudi bolj premišljeno lotevamo. Zgodovinsko gledano so bili dolgo časa otroci pač logična posledica spolnosti. Dokler je bilo starševstvo zgolj eno izmed dejstev življenja, se o njem kaj veliko ni razmišljalo. Z izumom kontracepcije se je spolnost ločila od reprodukcije, kar je z vidika starševstva pomenilo, da smo ljudje prvič v zgodovini začeli razmišljati, ali si sploh otrok želimo, zakaj bi jih radi imeli, kaj nam starševstvo pomeni, kako bi radi ob otrocih živeli, … Kontracepcija je omogočila, da je starševstvo postalo zavestna izbira. Prav tako se je zmanjšala količina otrok v družini, kar je pomenilo, da so starši dobili priložnost, da imajo toliko otrok, kot jih zmorejo vzgajati. 

To, da o starševstvu premišljujemo in se ga zavestno lotevamo, je vsekakor velika prednost sodobnega časa, ne samo za starše, ki lahko ob razvijanju starševstva osebnostno rastejo, ampak tudi za otroke, ki so lahko deležni zavestne in ljubeče vzgoje. 

Najpogostejše napake, ki jih delajo sodobni starši in kako se odražajo pri otrocih? 

Večina staršev išče ravnovesje med službo, prijatelji in družino. Vsa ta področja so obsežna in zahtevna. Ko pa so otroci majhni, starše zares močno potrebujejo, zato je smiselno premisliti, kako razporejamo svojo energijo. Najslabše je, kadar se v vseh drugih odnosih in obveznostih tako iztrošimo, da domov k svojim otrokom prinesemo samo še ostanke svoje energije. To je problem zato, ker se količina aktivnega ukvarjanja, igranja, skupnega ustvarjanja, pogovarjanja in podobnih dejavnostih neposredno kaže na otrokovemu vedenju. Otroci, ki imajo s svojimi starši globok in vzajemno prijeten odnos, bodo bolj vodljivi in bodo izkazovali manj vedenjskih težav. Do tega prihaja zato, ker je osnova za izgradnjo kvalitetnega odnosa med starši in otroci zavestno skupno preživljanje časa, to pa je valuta za čustveno banko otrok. Največja težava sodobne družbe je, da (pre)hitro zmanjka energije in časa za otroke in igranje z njimi. Mnogim se celo zdi, da je igranje izguba časa in da je bolj smiselno čas z otrokom usmeriti v didaktične aktivnosti. V resnici pa bomo imeli več uspeha pri vzgoji, in konec koncev tudi pri vodenju skozi bolj »pametne« aktivnosti, če si bomo najprej vzeli dovolj časa za izgradnjo globokega odnosa z otrokom in most tja, kot rečeno, vodi preko igre in skupnih pozitivnih izkušenj.

Kako lahko uspešno postavimo meje pri otroku? Kateri vzgojni primeri so priporočljivi in katere bi sami odsvetovali ?

Prva in najpomembnejša stvar pri postavljanju mej je, da najprej čim več svoje energije vložimo v izgradnjo kvalitetnega odnosa z otrokom, saj bo tako naš otrok postal bolj vodljiv, posledično pa bomo močno povečali verjetnost, da bo naš otrok upošteval meje, ki mu jih postavimo. Prvi korak je torej preventiva. 

Kadar pa to ne zaleže, nam ostane še veliko drugih opcij, preden bi se zatekli k metodam preteklosti, kot sta na primer kaznovanje in tepež. Prav tako nam ni treba popuščati, če v svoje meje zares verjamemo in sami pri sebi razumemo, zakaj jih imamo. 

Otroku, s katerim že imamo globok in medsebojno spoštljiv odnos, je smiselno meje pojasniti in razložiti, zakaj nam je pomembno, da jih upošteva. Na nežen in prijazen način se da z veliko vztrajnosti doseči razumevanje meja. Seveda pa takšen pristop zahteva nekoliko več časa, energije in zavzetosti staršev, kot udarec, ki pač deluje na prvo žogo. S tem pristopom dosežemo, da otroci dejansko razumejo meje in se naučijo z njimi živeti, medtem ko pri uporabi sile in nasilja dosežemo samo spremembo vedenja iz strahu, ne pa iz razumevanja. Če torej želimo, da se nas otroci ne bojijo, da nam zaupajo in obenem razumejo meje, ki so potrebne za složno bivanje v družbi, je edini način, da si za starševstvo vzamemo čas.

Ne nazadnje je prijazno in spoštljivo držanje meja odlična vaja socialnih veščin tudi za nas odrasle. Vzgoja, ki smo je bili deležni, je v imenu uboganja, pogosto od nas zahtevala, da smo se navadili, da so naše meje včasih pač pohojene. Menim, da nas zato tudi tako zelo vznemiri, ko nas otroci ne upoštevajo. V ljubečem, vzajemno spoštljivem in čustveno globokem odnosu z otrokom, se lahko ob svojih otrocih učimo lekcije, ki je večina danes odraslih v otroštvu ni dobila: kako je videti držanje meja in hkratna ohranitev dostojanstva vseh vpletenih, tako odraslih kot otrok.