Vzgoja, večna dilema, kaj je prav in kaj narobe. Ni skrivnost, da je vsak otrok individualno bitje, ki ima svoje potrebe in zahteve, toda starši bi morali biti tisti, ki jim s postavljanjem pravil in omejitev omogočamo varno ter stabilno okolje, a žal nam to ne uspe vedno. 

Katere najpogosteje napake delajo sodobni starši pri vzgoji svojih otrok? Ali se starši danes bolj bojijo svojih otrok kot obratno?

Danes se starši trudijo, da bi postali svojim otrokom prijatelji in se s tem odpovedujejo svoji avtoriteti. Z otroki se ne moreš spoprijateljiti. Prijatelje si bodo izbirali sami. Starše je danes strah lastnih otrok, ker se bojijo, da jim ne bodo pobegnili od doma. Skušajo jih zadržati doma in jih s tem onemogočajo, da se spopadejo z vsemi zahtevami zunanjega sveta. Nehote so jih napravili za invalide, nesposobne za borbo z življenjskimi obremenitvami.

Veliko napako delamo starši tudi s tem, da otokom ubijamo željo. Preprosto danes otroci nimajo želja, kajti zasuvamo jih z darili, po katerih niti ne hrepenijo. S tem jim ne delamo usluge, kajti otroci ne čutijo pomanjkanja (materialnega) in s tem jim izničimo draž pričakovanja, hrepenenja ... Vsi vemo, da želja subjekta deluje lahko le v odsotnosti želenega objekta. Starši pa smo prepričani, da smo slabi starši, če otroku ne izpolnimo nekih želja, ki jih niti nimajo. 

Starši se radi izogibamo frustracijam, ker se bojimo žalosti in joka svojega otroka ali drugih neprijetnih čustev... Ali jim s tem škodimo?

Otroke moramo naučiti, da so frustracije del vsakdana. Družba nam pa danes dopoveduje, da so otroci središče sveta, ki jim vsaka frustracija škoduje. Kot sem že omenil, jih s tem napravimo za invalide, ki ne priznajo nobene avtoritete, ki se dobro zavedajo svojih pravic, želja, ne pa tudi resničnih potreb. 

Kakšno je vaše mnenje o avtoritarni in na drugi strani permisivni vzgoji?

Noben ekstrem ni dober in tako veliko škode napravi avtoritarna in na drugi strani nasprotje, popolnoma permisivna vzgoja. Izkazalo se je, da je edino smiselna avtoritativna vzgoja (prepogosto izraza ne razumemo in ga zamenjujemo z avtoritarnostjo). Takšna vzgoja pomeni, da smo z lastnim življenjem zgled svojim otrokom, da tisto, kar govorimo, dostikrat zahtevamo, tudi sami dejansko živimo. Dejanja so tista, ki prepričajo otroke – zlasti mladostnike in ne samo besede.

S kakšnimi težavami staršev in otrok se pogosto srečujete v svoji praksi?

K meni prihajajo starši z mladostniki, ki imajo razne težave, največkrat zaradi kajenja trave ali popivanja. Vsem je skupno, da jim preprosto niso kos. Očetje nimajo kaj dosti besede v družini, matere so jokave in v skrbeh, oboji pa imajo občutke krivde, da so pri vzgoji zavozili. 

Kaj bi svetovali staršem, če se njihov otrok vede deviantno, na primer posega po alkoholu, travi in tako naprej? 

Kaj dosti jim niti ne svetujem. Predstavim jim možnosti, ki lahko ob radikalni spremembi strategije v družini lahko pripeljejo do zaželene spremembe. Bistvo je v tem, da morajo otrokom (ki niso več otroci, ampak mladostniki ali že kar odrasli mladi) postaviti jasne meje in pogoje skupnega bivanja. Oni so tisti, ki postavljajo pravila igre in ne otroci. Če otroci tega ne sprejmejo (odgovornosti za lastne odločitve, sodelovanje v obveznostih vsakdanjega družinskega življenja itd.), je treba razmisliti o tem, da jih bodo z realnostjo soočali drugi (pri srednješolcih npr. vzgojitelji v internatih ali kakšni drugi skupnosti, pri starejših, npr. študentih, pa jih bo z realnostjo soočilo življenje samo – dolžni so jih starši finančno podpreti, če redno študirajo, če pa temu ni tako, naj se preživljajo sami). Redki so starši, ki doumejo moj nasvet, kajti občutki krivde so tako zelo močni, da radikalnih korakov v smeri ultimata niso sposobni napraviti. 

In kakšen je vaš recept dobre vzgoje?

Bistvo vzgoje je v tem, da se imata starša rada, da otrok ne zlomita in jih ne razvadita. To so tri bistvene točke vzgoje. Prva je najbolj pomembna. Moja izkušnja kaže na to, da se otroci hitro uredijo, ko se uredita starša.