Malo sem živčna zadnje čase. Mija se je včeraj popoldne skujala in pol ure neutolažljivo jokala, ker je Matevž z njenim muholovcem ubil muho. Pa ne, ker je uboga debela "šmenta" umrla, ampak zato, ker je za njeno pokončanje brez dovoljenja uporabil Mijino rožnato lopatico za ubijanje muh. V njenem svetu je bilo konec sveta. Zjutraj se je "razpočila", ker je bil njen dojenček na vznožju postelje in ne pri njej v objemu, tako kot je bil zvečer, preden je zaspala. Za zajtrk pa sem dobila naročilo: "Rada bi toplo mleko, ampak nočem, da mi ga pogreješ."

Pa razumi, če lahko. Jaz ne in močno sumim, da še ona sama ne.

Mija je zdaj že kar precej časa v fazi "drame in trme", ko noben pameten pogovor ne pomaga. Drama je zjutraj, ko se zbudi, ker recimo pokrivalo visi pet centimetrov čez rob postelje. Drama je, ker se omaka pri kosilu dotika koščkov mesa, iz katerih je sploh nastala. Drama je, ker ne najde edinega flomastra, ki ga pri naši hiši res nimamo – kožnate barve (oranžen, rumen, svetlo rjav, bledo rožnat itd. niso uporabni). Drama je zvečer, ker je oči na vrsti, da z njo zaspi, "ker mami govori boljše zgodbice". Drama je, ko je zvečer mami na vrsti, da z njo zaspi, "ker oči govori boljše zgodbice". In tako vsak večer ravno obratno.

Kdo bi lahko razumel naše dve-, tri-, štiri-, petletnike?

Če zna kdo doumeti, zakaj lahko zame nekaj popolnoma nepomembnega pri njih popolnoma nenapovedano in nepričakovano sproži minimalno polurno cepetanje, jok, kričanje, brezup, obup, naj se mi prosim javi. Ker mi ... Mi kot otroci po mojem nismo bili taki. Sigurno ne. No, v redu, morda bi naši starši trdili drugače ... Če bi jih vprašali. Kakor koli že, jaz računam, da bo kmalu bolje, in vem, da bom preživela tudi Mijino fazo. Namreč, zelo sem utrjena, saj sem "dala čez" že dva fanta z "močnim karakterjem", pri katerih trma nikoli, nikoli, ampak res nikoli ni minila v nekaj minutah. Vedno, vedno, ampak res vedno sta vztrajala vsaj pol ure. Verjamem in zaupam vase, da bom zmogla tudi pri Miji.

Medtem smo doma. Matevž in Matic se šolata na daljavo, Mija jima pogosto "gleda pod prste". Tretješolec Matevž je že zelo samostojen, prvošolcu Maticu je treba še pomagati. Hecne so recimo tedenske videokonference, na katerih učiteljice (in starši) izvedo marsikaj (tudi kaj, česar si morda ne bi želele). Matic je na primer enkrat obelodanil: "Zgoraj sem oblečen, spodaj sem pa samo v gatkah in brez nogavic. Ravnokar sem prišel s sankanja, pa se še nisem imel časa preobleči!" Njegova sošolka je razkrila: "Moja mami je pozitivna. Ima koronavirus!" Sošolec je povedal, da je naredil "musako", ampak se je malce zmotil. Njegova mamica se je namreč nekje od zadaj zadrla: "Ne musako, snežaka si naredil!" Pa se je malček popravil: "No, naredil sem sneženega moža."

Zabavno.

Zdaj med korono smo več skupaj in pogosteje smo lahko priča "bistrim cvetkam" svojih otrok. Recimo, Maticu se je spustil mozolj na vratu, Matevž pa je zatem odkril mozolj na stegnu. Pokazal ga je Maticu in on je ves navdušen zaklical: "Jeee! Odraščava!" Ali, ko je Miklavž prinesel Matevžu mikroskop. Matic mu je predlagal: "Matevž, solzo pod mikroskopom poglej." Matevž mu je odgovoril: "Ampak saj je nimam." Matic pa veselo: "Čakaj, ti jo bom jaz dal. Jo bom ujel, ko bo Mija jokala!" Nato mu je naredil še korono iz perlic, "da bo lahko pod mikroskopom razvozlal virus in da bo hitro iznašel zdravilo za vse ljudi".

Veselje ob prejemu Miklavževih daril je bilo neizmerno, a vendarle je bil prisoten grenak priokus, ker letos ni bilo tradicionalne Miklavževe gledališke predstave, ki so jo vsako leto doslej priredili otroci in kateri je ob koncu sledil obisk Miklavža. Letos Miklavža ni bilo, so pa na predvečer praznovanja (pred 21. uro seveda!) po naselju parklji glasno rožljali z verigami. Naši trije so se skrili v sobo in se stiskali, jaz pa sem jih mirila, naj ne skrbijo, da k nam ne bodo prišli, ker so pri nas sami pridni otroci. Nejeverno so me gledali in mi niso čisto verjeli. Najbolj je bil zaskrbljen Matic, ki najpogosteje kaj ušpiči, medtem ko sta bila Matevž in Mija (dokaj upravičeno) bolj pomirjena.

Sicer pa smo se po 1. decembru popolnoma prepustili prazničnemu vzdušju. Ko je zapadel prvi sneg, smo naredili snežaka, se kepali, se sankali, delali angelčke v snegu in iskali sledi jelenčka Rudolfa. Prižgali smo že dve svečki na adventnem venčku in izdelali okolju prijazne božično-novoletne voščilnice, ki si jih bodo otroci na naši šoli z lepimi željami razposlali med seboj. Čeprav se leto še ni niti končalo, pa Matic že odšteva dneve do svojega sedmega rojstnega dne. Ima ga konec januarja in na praznovaje bo povabil, citiram: "Pet prijateljev, Mijo, Matevža, pa Miklavža, Božička in dedka Mraza." Ker ve, da jih žal verjetno letos pred novim letom ne bo videl, in zdaj načrtuje, da jih bo vsaj za svoj rojstni dan. Upa namreč, da bo takrat že konec korone, in njegovih lepim željam se pridružujem tudi jaz.