Zadnje čase je bilo predvsem Matevžu izjemno rado "dooolgčaaas". Po mojem mnenju pogosto, prepogosto. Ni vedel, kaj bi sam s seboj in kaj bi počel, čeprav ima brata in sestrico, kup igrač, knjige, barvice, pred hišo dvorišče z leseno hišico, kolo, žoge, rolko, skiro ... Po moji oceni "ni da ni".

Domačo nalogo in šolske obveznosti mu čez teden načeloma uspe opraviti do okoli 16. ure. Zatem si vzame nekaj premora, ko lahko počne kar koli (z določenimi omejitvami, seveda). Sledi gospodinjsko opravilo po razporedu ali po potrebi: brisanje prahu, sesanje, čiščenje kopalnice in podobno. Načeloma smo dogovorjeni, da popoldne ni televizije, telefona in računalnika (razen za izobraževalne namene), pred spanjem si lahko vsi trije skupaj vedno privoščijo pol ure risank.

Po opravljeni domači nalogi, pred večerno risanko, pa se je Matevža pogosto (po moji laični oceni kar prepogosto) polotil "doooolgčaaas". No, kaj kmalu je bilo dolgčasa nekoliko manj.

Naj razložim. Ne pomnim, da bi bilo meni v otroštvu tolikokrat dolgčas. Če sem že potarnala mami, da se dolgočasim, sem zelo hitro dobila delo. Mama mi je odvrnila nekaj takega: "Dolgčas? Hja, meni ni nikoli dolgčas. Ni problema, pridi, bova našli 'zdravilo' za tvoje dolgočasje." In mi je takoj naložila nekaj opravil, rekoč: "Poglej, kako preprosto se lahko zamotiš in hitro, hitro pozabiš na dolgčas."

Seveda sem neznosni presežek časa potem raje preganjala sama, s sestro, prijatelji, v otroški sobi ali pred blokom.

Zanimivo je, kako smo se – vsaj po mojih izkušnjah – znali odlično zamotiti. Nismo imeli pametnih telefonov in računalnikov. Ni bilo kopice otroških programov, ogleda s časovnim zamikom, videa na zahtevo. Risanka je bila samo ena, po mojem spominu ob 19. uri, sledili so razposajeni zajčki, ki so si na hitro podrgnili zobke. Če si jo zamudil, si jo pač zamudil in si moral počakati na naslednji dan, med poročili (na začetku otroštva so bila še v srbohrvaškem jeziku) smo bili običajno že v postelji. Nismo imeli ogromno igrač – ves moj nabor, ki je bil za tiste čase kar bogat, je bil sestavljen iz dveh barbik (in nekaj oblekic zanju), nekaj plišastih igrač, šaha, frnikul, kolebnice in precej zdelane elastike za gumitvist (mislim, da sem naštela vse).

A imeli smo domišljijo; sproti smo si izmišljali nove in nove igre, pri katerih nismo potrebovali igrač. Igrali smo se v peskovniku, na trati pred blokom, celo na rečnem bregu (pa se ni nikomur nič zgodilo in ni nihče niti pomislil, da bi šel morda malce zaplavat). Kajti bili smo svobodni, velikokrat prepuščeni samim sebi, brez nadzora odraslih, posledično pa smo bili zelo odgovorni. Bolj kot ne smo bili zadolženi sami zase, starejši pa so malce popazili in opozorili mlajše, če so jim po glavi hodile neumnosti. Vse je bilo v najlepšem redu. Lepo in zabavno je bilo.

Dandanes je drugače. Otroci so več s starši in drugimi odraslimi, bolj jih čuvamo, usmerjamo, več se ukvarjamo z njimi. Veliko več, kot so se z nami naši starši in drugi odrasli, in otroci so bolj "odvisni" od nas. Zato razmišljam in vse bolj ugotavljam, da je bilo morebiti nekoč celo boljše, ter opažam, da se neredko tudi sama skušam vrniti na "stara pota". Otrokom torej pomagam, ko resnično potrebujejo mojo pomoč, in jih prepustim "na milost in nemilost", ko ocenim, da zmorejo sami. Predvsem pa jim dopustim in dovolim, da se v prostem času sami zamotijo.

Da, baje se prej ko slej spremenimo v svoje starše (ali vsaj v njihove približke) in tudi jaz se na trenutke zalotim, da sem pri vzgoji čedalje bolj podobna mami. Tako tudi jaz zdolgočasenemu Matevžu razložim, naj se skuša sam zabavati, da ima na voljo kar nekaj možnosti, ki naj jih izkoristi. Povem mu, da ni nič narobe, če mu je kdaj dolgčas – naj v prostem času počne kaj po svoji volji, zdaj žal zanj nimam časa. Istočasno dodam, da pa mu lahko preženem dolgčas z dodatnim delom, če resnično ne gre drugače. 

Takrat se praviloma premisli, saj tudi on počasi spoznava, da se je zavoljo lastne sreče pametneje zamotiti kot zdolgočaseno hoditi po stanovanju in tarnati o dolgočasju. Včasih se obrne na brata ali sestrico oziroma kar na oba hkrati. Z Maticem običajno igrata šah ali monopoli, sestavljata kocke in kujeta reperske rime, z Mijo se učita risati ali pisati, plešeta, pojeta ali zlagata sestavljanko.

Najlepše je, ko se vsi skupaj igrajo v otroški sobi ali zunaj pred hišo, saj se tedaj ob pogledu nanje tudi sama vrnem v otroštvo. V čas razigranosti, domišljije, veselja, sreče in svobode. Predvsem pa v obdobje, ko smo sami raziskovali, preučevali, odkrivali svet in ga nosili na dlani. Brez usmerjanj, navodil, nalog in nadzora. Brezskrbno. Lepo je bilo in zdaj jim srčno privoščim, da je lepo tudi njim.