Zadnjič sva šla z Matevžem kupovat nove pohodne čevlje. Vmes sva zavila še v trgovino z otroško opremo in igračami, da bi nečaku izbrala rojstnodnevno darilo. Seveda me je Matevž milo rotil, naj njemu, Maticu in Miji kupim "to" in "ono" in "tisto", ker bo sicer še ta trenutek kar umrl od žalosti.

Kot sem le zmogla umirjeno, sem mu pojasnila, da kupujeva za bratrančka in ne zanje ter da je on že dobil nove čevlje. Predlagala sem mu, naj neuslišane želje zapiše na seznam za tri dobrohotne decembrske može, "ki bodo morda kaj prinesli, morda pa ne. Odvisno od vašega vedenja in predvsem, če boste vestno pospravljali svoje igrače." Nadaljevala sem z monologom, da z nakupom vsake igrače ustvarimo nove odpadke, da moramo biti prijazni do našega planeta, da je globalno segrevanje, da se ledeniki topijo, da preveč onesnažujemo. Njegov odgovor je bil: "Mami, ali lahko zamrznjen jogurt?"

Lahko si predstavljate, kakšen je bil moj odziv.

No, po najinem prihodu domov so vsi trije s skupnimi močmi začeli sestavljati (pre)dolge sezname za Miklavža, Božička in dedka Mraza. Med željami so bile igrače, pa igrače in še enkrat igrače in spet igrače. Nič kaj v resnici uporabnega, nekaj za ustvarjanje, učenje, raziskovanje, razvijanje domišljije. V redu, da ne bom krivična – Matevž si je vmes zaželel nov izvod "Pasjega moža", Matic šah in Mija pobarvanke s princeskami. In moram biti zelo pazljiva pri željah: lani je recimo dedek Mraz pri moji sestri prinesel pribor za izdelovanje planetov. Super darilo, boste rekli. Da, res ... za otroke. Za starše, ki moramo po izdelavi in ustvarjanju še vse temeljito pospraviti ter odstraniti vso barvo s pohištva in z otrok, pa v resnici ne tako zelo. Zato že zdaj napovedujem – naš dedek Mraz ji bo letos vrnil "uslugo".

Kakor koli že, dejstvo je, da imajo naši otroci preveč igrač. Skoraj ne mine dan, ko globoko diham ob pogledu na razdejano stanovanje. "Vdih, izdih, vdih, izdih, vdih, izdih ..." Kocke na tleh v dnevni sobi, prepolna pisalna miza v otroški sobi, dinozavri na kuhinjskem pultu, pribor za zdravnike po kavču, vrtavke pod vzglavnikom ... Zadnjič sem spet pobesnela in posledično smo imeli med vikendom (znova) čistilno akcijo. Pospravili, prebrali in ločili smo igrače. Precej smo jih namenili za mlajše bratrance in sestrične, uničene in polomljene smo odvrgli v smeti. Kljub vsemu jih je doma še vedno ostalo ogromno. Preveč.

Da, res. Naši trije imajo kupe igrač od babic in dedkov, stricev in tet, prijateljev, prijateljčkov, rojstnih dni. In tudi od naju, neslavno, nerada in zelo potihoma priznam. Imajo jih tako blazno veliko, da sploh ne vedo, kaj vse imajo in kje kaj imajo. Čeprav vsake toliko vseeno najdem rešitev in se odločim – odvečnih igrač se moramo nujno znebiti. "Idealno bo, če jih bo šlo od doma vsaj polovico," sklenem sama pri sebi.

A delam račun brez krčmarja. Namreč našim otrokom se skoraj vse igrače zdijo nepogrešljive, ko se jim je treba odpovedati. Čeprav – kot že rečeno – za veliko igrač ne vedo, da jih imajo. Prejšnje leto je denimo njihov očka med našim samostojnim počitnikovanjem na morju sam pospravil igrače. Na koncu je odvrgel stran dve veliki vreči za smeti in pripravil več vreč za podariti naprej. Po prihodu domov nobeden od otrok sploh ni ugotovil, da kaj manjka, kaj šele, da bi recimo opazili, kako zelo lepo je nekdo pospravil. Vam je kaj znano?

No, tokrat so tudi oni sodelovali in med pospravljanjem navdušeno vzklikali "Tudi to imamo?!", "Vav, to bom pa spravil!", "Ej, se gremo s tem igrat?" ... Seveda so vmes nekajkrat izgovorili meni izredno slabo prebavljiv stavek "Pusti! To je moje!". Težko ga slišim, ker mu vselej sledita prepir in prerivanje. Da, res. Med 500.000 igračami se bosta naša fanta ruvala za eno. Za eno, ki "je moja", ki "sem jo dobil za rojstni dan", ki "jo moram nujno imeti, da lahko sestavim ultra hitro vrtavko". Za eno, ki jo po kratkem pregovarjanju kot "kruta mama" odvzamem, "ker se ne znata dogovoriti".

Triinpolletna Mija pa se je med pospravljanjem razpočila, ker je ugotovila, da ima njen super Mario rdečo in ne "pinki" kapico. "Pač tako je, Mario ima rdečo kapico, ne rožnate," smo jo vsi skupaj brezuspešno mirili. Tolažba ni zalegla, saj je trenutno že kar nekaj mesecev v fazi "vse je drama". Drama je bila, ker je bilo zadnjič sonce previsoko na nebu. Drama je bila, ker na deževni dan visoko na nebu ni bilo sonca. Drama je bila, ker je med nočnim sprehodom svetil mesec in ne sonce. Drama je bila, ker ji nisem pustila imeti hišne ljubljenke – ogromne gosenice, ki smo jo srečali na sprehodu. Drama je bila, ker ji nisem dovolila jesti mila, da bi pokakala mehurčke. Drama je bila, ker ni smela obuti mojih rdečih salonarjev v vrtec.

Drama, drama, drama. Močno, močno stiskam pesti, da jo bo kmalu minilo.