Unovčili smo turistične bone. No, vsaj večino mojega bona. Čez vikend smo uživali na izletu in vsi skupaj za dve nočitvi z zajtrkom plačali 170 evrov. Odpravili smo se v kokošjo glavo, ki je bila za nas popolna neznanka. Odločitev je bila odlična in imeli smo pester program. Virtualno smo poleteli z balonom, srečali smo krtka Olija, povzpeli smo se na pomurski Eifflov stolp in zaposlili brodarja, da nas je popeljal čez Muro. Basali smo se z vročo gibanico in z bogato energijskimi dödolami. Okusno in veliko smo jedli pri radodarnih in prijaznih ljudeh, na poti domov pa smo skrenili s poti še na Ptuj. Luštno je bilo.

Prej smo vedno hodili ali na Gorenjsko ali na Obalo, ki nam tokrat ni bila naklonjena zaradi gneče. Namreč, prvotno sem želela rezervirati apartma na Primorskem. Brez večjih in hujših zahtev. Nekje blizu plaže, za normalno ceno in z možnostjo plačila s turističnimi boni. Ampak žal nisem našla želenega. Ena od ponudnic več apartmajev mi je v telefonskem pogovoru celo razkrila, da so popolnoma zasedeni do konca oktobra, da bi šele potem pa lahko bili pri njih. "Da, res je kriza!" je dejala. "Hi, hi, hi. Ni kriza za vas, za vas je super. Kriza je za nas, ki bi radi šli na morje," sem ji odgovorila v smehu.

Zdaj več raziskujemo Slovenijo kot pretekla leta, ko smo lahko bolj brezskrbno in ponekod tudi brez preverjanja osebnih dokumentov prehajali v in iz drugih držav. Zdaj se zaradi negotovosti raje držimo doma. No, ne čisto doma ... V okviru domačih (državnih) meja. In odkrivamo, da naša lepa dežela otrokom nudi veliko. Obiskali smo več gradov in dve pravljični deželi, ki so so pri naših treh spodbudili bujno domišljijo. V bližnji Beli krajini jih je nosil rečni tok Kolpe, na Cerkniškem jezeru so se med vožnjo s kanujem čudili potopljenim listom lokvanja. Lepo smo se imeli.

Da, na končni destinaciji je vedno lepo. Medtem pa je pot s tremi otroki svojevrsten izziv. Veste tisto, ko so otroci vso pot umirjeni in tiho? Ko se med vožnjo nikoli "ponesreči" ne brcnejo ali ko niso na smrt žejni že na prvem ovinku? Pa ko nikogar niti lulat niti kakat 10 minut po odhodu od doma? No, jaz tudi ne.

Vedno se temeljito pripravim na potovanje. Več stekleničk napolnim z vodo, imam sadje in druge prigrizke. Vrtimo otroške pesmice ali se igramo uganke. Štejemo avtomobile in avtobuse ter minute do prihoda na cilj. Še prej pa je pri nas zadnje kilometre skoraj praviloma "štala". Preglasna navigacija, kričeči in neučakani trije otroci, globoko dihajoča in zgolj navidez v zenu jaz ter živčen voznik on.

Ampak vedno preživimo in tudi tokrat smo. Preživeli smo zanimiv vikend in zdaj smo znova doma. Do naslednjega, ko se morda odpravimo čez Vršič v Trento, Bovec, Kobarid. Nič še ne vem, saj ni nič zagotovo. Vmes pa berem. Trdno v rokah imam že dva popoldneva knjigo Kažipoti Ksenije Benedetti. Berem in imam zraven občutek, kot da me zapisane besede nežno božajo. Malo je tako nežno božajočih knjig in še manj je avtorjev, ki znajo tako zapisati. Uglajena in nenarejena je nekdaj prva dama slovenskega protokola. Ko bom velika, si želim biti kot ona. Občudujem, stremim in upam.

Aja, pa kupila sem napihljiv čolniček. Za na morje. Še vedno optimistično upam, da bo tako kot pred letom dni - tri tedne v kosu na plaži hrvaškega otoka. 14 dni smo preživeli sami v apartmajski hiši tik ob kristalno čistem morju, enega s sestrino družino v domorodski hišici na koncu otoka. Zdaj si ne upam ničesar vnaprej načrtovati ne rezervirati. Sestra je odpotovala v nedeljo in sporočila, da ni nikogar nikjer. Če bo šlo po vseh načrtih, se jim pridružimo čez dva ali tri tedne. Če se novi koronavirus preveč ne razpase in nam posledično znova ne zaprejo meja. Močno, močno stiskam pesti, da se kmalu vidimo. Vsi zdravi, srečni in strašno neučakani morskih dogodivščin.