Veseli december je res čaroben mesec. Stanovanje omamno diši po pregrešno dobrih dobrotah s pečice, lepšajo ga praznični smrečica, lučke in okraski ter ga na več mestih razsvetljujejo dišeče svečke z vonjem cimeta in citrusov. Otroci sestavljajo dooolga pisma Miklavžu, Božičku, dedku Mrazu ter vsi veseli v pričakovanju njihovega obiska vsako jutro nestrpno pogledujejo pod smrečico, če jim je kateri izmed morda njih že kaj prinesel. Medtem ob večerni zarji z na široko razprtimi očmi opazujejo rdeče obarvano nebo, upajoč, da bodo uzrli Miklavža pri peki piškotov in prebiranju Zlate knjige.

Ob vsem opažam, da devetletni Matevž počasi že malce sumi, kako darila v resnici nosimo odrasli in da dobri možje ne obstajajo. Malo verjetno se mu denimo zdi, da enemu samcatemu možu lahko uspe v eni noči obdariti vse otroke sveta, in ne razume, kako mu uspe ne zamešati vseh naslovov in številnih raznovrstnih daril. Zanima ga, zakaj je Božiček na Hrvaškem videti drugače in zakaj z njim govori po hrvaško, "če pozna vse svetovne jezike", in čemu je enkrat velik, drugič manjši, pa suh in debel ter z dolgo in s krajšo brado.

Ker si želim, da bi še vsaj letos verjel, mu pojasnujem, da imajo dobrotniki čarobne moči, da imajo marljive pomočnike - Miklavž angelčke, Božiček škratke in dedek Mraz snežinke -, da vsako pismo skrivnih želja pozorno preberejo. Glede jezika mu povem, da govorijo tako, kot govorijo v državi, kjer trenutno so, glede izgleda, da so videti tako, kot si jih takrat predstavljamo in si jih želimo videti. Kljub trudu nisem popolnoma prepričana, ali mi verjame, saj med pripovedovanjem molči, ne prikima in niti ne odkima. Srčno pa upam, da mu z besedami pričaram še vsaj nekaj brezskrbnih trenutkov prazničnega otroškega veselja.

Spominjam se, kako so meni obelodanili, da v resnici ni dedka Mraza. Čisto nepričakovano smo pred prazniki o obdarovanju in pisanju pisem razglabljali s prijatelji, med katerimi so bili tudi nekaj let starejši otroci. V pogovoru so nam razkrili, da darila pod smrečico nastavijo starši ... Ponoči, ko mirno spimo. Bilo je tik pred novim letom in nekaj dni pred mojim 10 rojstnim dnevom. Razočaranje je bilo veliko, a na srečo sem ob njem našla pravo sogovornico. Na vprašanje, ali dedek Mraz dejansko ne obstaja, mi je tedaj mami odgovorila, da morda fizično res ne živi, da pa je z nami v duhu, dobroti, hvaležnosti, veselju, sreči, ljubezni, prijaznosti. Prepričala me je in vero v praznično čarobnost v sebi skrbno gojim še dandanes.

Medtem vem, da nekateri zagovarjajo stališče, da otrok ne bi smeli "zavajati" z obstojem dobrih mož. Pravijo, da bi morali biti vselej iskreni in da je treba razkriti resnico zaradi spoštovanja ter da so prazniki lahko zabavni tudi brez mitov o Miklavžu, Božičku in dedku Mrazu. Drugi opozarjajo, da je veseli december proizvod kapitalizma s ciljem spodbujanja potrošništva in da dobri možje nimajo popolnoma nič s tradicijo. Tretji izpostavljajo težavo, ker naj bi darila prejeli le "pridni" otroci, medtem ko naj bi "poredne" obiskal parkelj, dobili naj bi šibo in prazen košek.

Spoštujem njihovo mnenje in ga delno razumem, a hkrati ocenjujem, da vsaj mojim otrokom nič ne škodi verovanje v dobrotnike. Menim, da jim je lepo ponuditi priložnost za razvoj domišljije in za doživljanje čarobnosti, vsaj dokler vanje po otroško verjamejo ter jim prinaša veselje in srečo. Ko pa me bodo neposredno vprašali, ali obstajajo, in ko bom precenila, da so dovolj zreli in pripravljeni sprejeti resnico, jim bom povedala. Razložila jim bom podobno, kot je meni moja mami: da gre za neke vrste čarobnost, dobrodelnost, prijaznost, ljubezen. Prav tako jim bom povedala, da je nekdaj dejansko obstajal sveti Miklavž, znan po svoji darežljivosti, in kako v ZDA verjamejo v čarobnost božiča, ko se lahko zgodijo čudeži.

Za dedka Mraza bo malce večji izziv, saj vanj celo kot odrasla potihem še kar verjamem in ga dojemam tudi malce za samo mojega. Vem, da naj bi izviral iz Rusije in da naj bi bil poročen s starko Zimo, da je prijazen in da ima vse otroke zelo rad. V Sloveniji mož v belo-zlatem oblačilu s kučmo na glavi živi v pravljičnem domovanju pod Triglavom in okoli novega leta se poda na potovanje, med katerim obišče otroke po celi Sloveniji. Jaz si nostalgično izjemno rada obudim spomine na sprejeme na meškem glavnem trgu, ko je hodil med otroki in skupaj s pomočnicami Snežinkami delil najboljše bonbone na svetu. Prikazal se je, ko smo zapeli pesem "Siva kučma, bela brada" in ga dovolj glasno priklicali, in odšel, ko je zadnji otrok do konca polizal slasten bonbon. 

Vesela sem decembra, meseca, ko smo več skupaj, ko je vse bolj praznično in čarobno. Hvaležna sem, ker smo skupaj, ker se imamo radi, ker smo zdravi in ker smo srečni. Vse našteto in vse lepo v novem letu želim tudi vam in vašim ljubljenim. Naj bo veselo in debelo! In še nekaj - seveda Miklavž, Božiček in dedek Mraz obstajajo. Vsaj v moji domišljiji. Naj bodo tudi z vami vse dni v letu v duhu, dobroti, hvaležnosti, veselju, sreči, ljubezni in prijaznosti.