Zadnja dva tedna smo si starši dopisovali in se dogovarjali o darilih za vzgojiteljice in učiteljice. Če bi jim sploh kaj podarili, po koliko denarja bi zbirali, kaj bi bilo lepo in primerno darilo, kdo bo prevzel organizacijo, zraven bi se spodobilo dati še šopke rož ... 

Eni so proti, češ da so plačane za svoje delo in da gre na nek način za podkupnino, a večina je vseeno mnenja, da si zaslužijo majhno pozornost. Slednjim se pridružujem tudi jaz. Verjamem, da ogromno pomeni že lepa beseda zahvale, če pa otroci zraven podarijo še neko pozornost, je po moji oceni toliko lepše. Mi smo tokrat v šoli podarili knjižne uspešnice o vzgoji za mlajši učiteljici in o življenju za starejšo učiteljico nekaj let pred upokojitvijo, v vrtcu pa košaro dobrot in lične majčke z napisom. Lepa in uporabna darila, s katerimi, upam, smo razveselili.

Matevž je domov že prej prinesel vse šolske potrebščine ter vrnil izposojene učbenike in berilo. Njegovi popisani zvezki in ustvarjalno-likovni izdelki so romali v veliko škatlo s napisom "Matevž, 2. b", ki jo bo morda nekoč večji in odrasel z veseljem znova odprl ter prebiral zapise, spise, pesmi, rime in se smejal otroškim risbicam. Šolske klopi so spet prazne in upam, da se bodo nato septembra znova zapolnile. Močno, močno stiskam pesti, da bo Matic doživel prvi šolski dan s slavnostnim sprejemom in morda tudi celo maskoto Mačka Murija, kot je bilo pri Matevžu. Priznam in spominjam se, da sem takrat zajokala od sreče in ponosa.

Vmes smo obiskali grad viteza Erazma in s kanujem veslali po Cerkniškem jezeru. Matic je imel cepljenje in sistematski pregled pred vstopom v šolo in dokončni zaključek vrtca. Oči se je končno naučil lakirati nohtke naši Miji, naslednji izjemno pomembni učni korak zanj je pletenje kitk. Imamo v načrtu. Vsi drugi smo si uredili pričeske pri frizerju in neučakano kukali, kdaj bo iz šole peš in čisto sam prišel Matevž.

Reševali smo majhnega vrabčka, ki je (verjetno iz gnezda v žlebu) skozi steklena balkonska vrata priletel v taščino kuhinjo. To je bilo otroškega veselja in prestrašenih krikov babice! Vrabček se nam je nekaj časa uspešno izmikal, nato pa smo ga končno ujeli in ga dali počivat v škatlo. Ker se nam je zdelo, da še ne zna dobro leteti in da bi se z njim v isti sekundi posladkala sosedova mačka, če bi ga izpustili pred hišo, smo se odločili očistiti kletko. Staro kletko, v kateri je nekdaj kraljeval morski prašiček Bini, ampak ocenili smo, da bi bila za nekaj dni čisto uporabna tudi za vrabčka. Ampak na srečo je nismo potrebovali. Kmalu je namreč poletel visoko, visoko ... tokrat po dnevni sobi. Znova smo ga lovili in na koncu ujeli, nato pa dali v odprto škatlo na balkon. Čez približno pol ure ga ni bilo več. Odletel je na svobodo oziroma "nazaj k svoji mamici", kot nas je vse podučila Mija.

Šli smo tudi na enodnevni izlet na slovensko Obalo in končno nekaj ur čofotali v morju. Joj, morje! Letos sploh ne vem, kako bo s tem. Nismo se še odločili, kam, niti nimamo še ničesar rezerviranega. Saj niti ne vemo, ali se bo sploh možno ali pametno odpraviti od doma. Resnično. Namreč, zdi se mi, da se razmere in ukrepi zaradi novega koronavirusa spreminjajo iz minute v minuto in da je bolje ostati nekje v bližini domače hiše in občine stalnega bivališča. Vsi vemo, da lahko otroci hitro dobijo vročino ali postanejo nahodni in s tremi otroki res ne bi rada kje ostala brez možnosti vrnitve ali pozneje v osami oziroma v karanteni. Mogoče se komu zdi strahopetno, jaz pa pravim, da sem realna.

A vseeno ostajam optimistična. Prejšnji teden sem vsem v družini – tudi sebi! – kupila nove kopalke. Danes grem na pedikuro in manikiro, prihodnji teden si nameravam odstraniti odvečne dlačice po telesu. Čeprav, kot že rečeno, nimamo še ničesar rezerviranega na morju in čeprav niti ni gotovo, ali bomo sploh lahko odšli od doma. Bom pa urejena, brez dlačic in v novih bikinkah namakala stopala v domačem mini napihljivem bazenčku. Samo, da bomo skupaj in zdravi.