Včeraj popoldne sem se po več kot dveh mesecih dobila s prijateljico. Šli sva na dolg trikilometrski sprehod in govorili ena čez drugo. Na koncu sva pojedli košček tortice (OK, dva) in nazdravili z rožnatim gin tonikom. Brez slabe vesti. Bilo je nepozabno.

Veselo pričakujem tudi sobotni večer, ko se nas bo znova po več kot dveh mesecih na kupu zbralo osem mam, ki smo se do novega koronavirusa dobivale enkrat mesečno. Končno se spet vidimo! Kaj malega bomo prigriznile in kaj dobrega popile. V resnici pa bomo veliko jedle in malo pile, nekatere bodo tudi kadile, čeprav sicer niso kadilke. Skupaj bomo do poznih večernih ur. Ne morem napisati do jutranjih ur, saj že dolgo let (več) ne zdržimo do jutra. Okoli 23.30 začnemo vse zehati, na skrivaj pogledovati na uro in se počasi poslavljati. Skozi vrata lokala nam po navadi uspe oditi nekaj minut čez polnoč. Takrat smo z mislimi že v domači postelji, v kateri bomo lahko "mirno" spale približno do 6. ure ... Če bomo imele srečo, seveda.

Ne bom podrobno razkrivala, o čem vse razglabljamo. Lahko vam zaupam, da nam tem za pogovor ne zmanjka in da večinoma naenkrat obdelujemo tri ali štiri različne. Seveda največ govorimo o nas, o družini, o otrocih in o naših partnerjih. Ogromno se smejemo. Zaupamo si najbolj varovane skrivnosti, koga pohvalimo in se na koga jezimo. Po potrebi se tolažimo in včasih tudi jokamo. Čisto vse pa imamo med pogovorom mobilne telefone na mizi, saj veste, za vsak primer, kaj pa če ... Jaz si zdaj že lahko privoščim bolj brezskrben daljši izhod, ko več ne dojim. Tudi prej sem šla sicer zvečer ven, vendar šele, ko so Matevž, Matic ali Mija že zaspali, in se vrnila po telefonskem klicu, da se je otrok zbudil in da joka za menoj.

Dobimo se v bližnjem mestu, čeprav smo resno razmišljale, da bi šle nekam dlje. Da bi večerjale v Ljubljani. A srečanje v po mnenju nekaterih "najlepšem mestu na svetu" smo nato po kratkem posvetu raje prestavile za nedoločen čas. Prosim, skušajte nas razumeti ... Nobeni se v resnici ni dalo tako daleč peljati in kaj bi denimo storile, če bi morala ena od nas domov zaradi nenadnega nočnega joka našega najmlajšega, ki nikakor noče popustiti in ki hoče mamico takoj? Pa tudi – roko na srce – pri nas na Dolenjskem imamo dobro hrano in pijačo. Na koncu je seveda pretehtal večinski argument: "V bistvu mi je vseeno, kam, samo da grem od hiše!"

Res, samo da gremo malo od hiše brez otrok in brez partnerjev. Ženska družba prija, če so ženske mamice, pa toliko bolj. Razumemo in podpiramo se. Priznamo si, da imamo kdaj pa kdaj vsega dovolj, da povzdignemo glas, da zavpijemo ... Da se tudi deremo, kakšen dan tudi večkrat dnevno. In da nam je takoj potem žal. Vesele smo, ker imamo v osnovi srečo s partnerji, ki jih ljubimo in ki so dobri očetje. Čeprav se včasih vseeno pritožujemo nad njimi. Ko recimo ne razumejo, zakaj tako težimo, ker je straniščna školjka stalno polulana in ker so povsod čokoladni odtisi malih prstkov. In ker po prihodu domov (upravičeno) znorimo zaradi kaosa v otroški sobi, v kateri je "vse razmetal nesramni poredni škrat, jaz nisem", in zaradi kupa zdaj že vlažnega opranega perila, ki se ga ni nihče ni spomnil obesiti.

Ampak, na naše veliko veselje se lahko strinjamo, da smo lahko srečne. Zadnjič mi je znanka odprla oči, rekoč, da so na svetu mamice, ki ne znorijo zaradi neobešenega perila. Zakaj, se sprašujete? Namreč, one že vnaprej vedo, da jih bo vse počakalo in da "namesto njih" nihče ne bo obesil perila. "Namesto njih" sem dala v narekovaj, saj vse mamice vemo, da dejansko v ogromni večini obešamo perilo nekoga drugega. Da večinoma delamo za druge, pospravljamo, čistimo, kuhamo, zlagamo, operemo ... Za druge. Jaz mojim otrokom pravim tako: "Vsi bivamo v istem stanovanju in vsi moramo poskrbeti, da bomo živeli v lepem okolju. Ne, pri nas ne pomagate mami, temveč vsi delamo za dobro drugega. Sodelujmo med seboj." Seveda protestirajo, ko je treba kaj narediti, ampak ne popuščam in na koncu potrebno vendarle opravijo.

Preseneča me tudi, da me nekateri še vedno vprašajo, ali mi partner dovoli večerni izhod, ali celo izjavijo, kako je dober z menoj. Ne, on mi ne dovoli. V bistvu mi nima kaj dovoliti. Sploh ga ne vprašam za dovoljenje, temveč mu vnaprej povem, da se dobimo z mamami in da me v soboto zvečer ne bo doma, da se ne bi on sočasno s kom dogovoril. Popolnoma mu zaupam, da bodo otroci legli stuširani in v čistih pižamah v posteljo ob uglednem času ter da bodo zaspali pred mojim prihodom domov. Neprecenljivo.