Stara sem 40 let in do zdaj sta našo generacijo in naše družbeno življenje po mojem mnenju ključno zaznamovala dva dogodka – osamosvojitev Slovenije in 10-dnevna vojna ter pandemija zaradi izbruha koronavirusa.

Ob rojstvu slovenske države sem bila otrok. Takrat kot 11-letnica sem bila priča, kako so naše mame "ropale" blokovsko trgovino, kako so nabirale moko, mleko, paštete in pločevinke s hrano. Spominjam se, kako smo se blokovski otroci, prijatelji, sosedi, sošolci začudeno spogledovali in v zadregi zaradi maminega početja zavijali z očmi. Ni nam bilo jasno, kaj se sploh dogaja, saj nam v bistvu nihče ni nič posebej razložil. Bile so šolske počitnice in starši so vseeno hodili v službo. No, vsaj moja dva – mami je bila zaposlena na policiji oziroma takratni Upravi za notranje zadeve, oče na Izvršnem svetu. Bili so samo stacionarni telefoni in s sestro nama je bilo naročeno, da morava biti doma za vsak slučaj, če bi kdo od staršev poklical iz službe ali če bi zatulila sirena za nevarnost. Takrat so nama zabičali, da morava v zaklonišče, kamor sva se tudi nekajkrat zatekli. V zraku so bili napetost, strah, tesnoba, mnogi očetje so stali na bojnih črtah, stražili in po vojski spet prvič držali puško v rokah. Nekaj jih je za domovino dalo življenje.

Tokrat je drugače. Druženje je močno odsvetovano. Nevarnost tokrat predstavlja nekaj človeškemu očesu nevidnega. Koronavirus se je zažrl v vse pore našega življenja. Zgodilo se je nepojmljivo – svet se je izredno upočasnil. Na vseh ravneh skušamo karseda omejiti stike. Zaprli so se vrtci, šole, letališča, lokali, neživilske trgovine. Do nadaljnjega ne vozijo vlaki, avtobusi. Veliko nas po novem lahko – v bistvu mora biti ali delati doma.

Medtem se vsak dan v službo od doma odpravijo zdravnice in zdravniki, medicinske sestre in bratje, patronažne, reševalke in reševalci, negovalke in negovalci, strežnice in strežniki, patronažno osebje, pripadnice in pripadniki civilne zaščite, lekarnarke in lekarnarji, policistke in policisti, vojakinje in vojaki, gasilke in gasilci, komunalne delavke in delavci, čistilke in čistilci, poštarke in poštarji, dostavljavke in dostavljavci, voznice in vozniki ... Pa trgovke in trgovci, delavke in delavci, tudi nekateri zaposleni v pisarnah. In nenazadnje novinarke in novinarji ter državne funkcionarke in funkcionarji. Verjetno sem koga izpustila, za kar se opravičujem. Nenamerno in vaše delo ni nič manj pomembno kot od zgoraj naštetih. Vaše delo se nikoli ne ustavi; delate, medtem da in ko smo mi lahko doma.

Mi bomo zdaj večinoma vsi skupaj doma. Jaz bom delala od doma, Matevž bo malo delal šolo, Matic in Mija se bosta še več igrala. Očka bo žal moral nekajkrat v pisarno v Ljubljano, ampak veliko večino dela bo lahko vseeno opravil doma. In prve skupne dni smo večinoma lepo preživeli. V soboto smo denimo pospravili shrambo, posesali in pobrisali po tleh. Igrali smo šah, monopoli, enko, cluedo, sestavljali sestavljanke, risali, brali, gledali televizijo, se valjali po kavču.

Šli smo tudi ven – v naravo, daleč od drugih ljudi. Imamo tako veliko srečo, da živimo v hiši. Da lahko stopimo skozi vrata in da nas za ovinkom pričaka narava – potoček in gozd. Ob šolanju na daljavo telovadbo izvajamo s pohodom na bližnji hrib, "lovimo" ribe na storže in jabolčne ogrizke na dolgih palicah, ki sežejo do vode, in se vzpenjamo v strm breg, "ker smo rojeni za plezanje". Ugotavljamo, katero drevo cveti, katere rože najlepše dišijo in kako težko je najti štiriperesno deteljico. Iščemo gozdne vile in pravljične škrate.

Vsi doma smo se seveda tudi sprli in vem, da se bomo še. Že v petek se je Matevž zaprl v sobo, prej pa nam je vsem povedal, da nas ima dovolj, da ga nihče ne razume, da se mu ne da na sprehod in da si želi biti sam. Matic pa se pred odhodom skozi vrata vedno dere, da ne gre nikamor. Da, pred vsakim sprehodom se spremo in prvi kilometer gremo vsi vsem na živce. Otroke ob prvih korakih neznansko bolijo boki, kolki, noge, pa žejni in lačni so za umret ... Zato začnemo šele sčasoma počasi uživati v vsem lepem, kar nam nudi narava. In že zdaj vem, da bo poseben izziv šolanje na daljavo, ki ga je prevzel očka, saj jaz doma nimam dovolj gina ... Malo za šalo, malo za res. Odločila sem se, da bom malo popustila. Ocene in šola so pomembne, a ne najpomembnejše v življenju.

V zadnjih dneh tudi veliko mislim na mojo mami, ki je žal pred letom in pol umrla po dolgi in kruti bolezni. Vzela nam jo je ALS, huda in hitro napredujoča nevrodegenerativna bolezen, ki jo morda poznate zaradi izziva z vedrom ledene vode. Od diagnoze dalje smo vedeli, da ni upanja, da ni pomoči, da umira. Zadnji dve leti življenja se je borila, vse težje je dihala, na koncu so jo pri življenju ohranjale naprave. Umrla je na Nevrološki kliniki in bila sem ob njej. Prezgodaj je odšla, jaz pa sem ob njej prezgodaj spoznala, da je naše največje bogastvo zdravje. Verjemite, da je res.

Med mamino boleznijo sem videla in spoznala veliko. Bila sem priča neverjetni požrtvovalnosti negovalk, strežnic, medicinskih sester, zdravnikov. Pomagali so in nudili pomoč hudim bolnikom in vem, da jim ni bilo lahko, tako s čustvenega kot tudi telesnega vidika. Že tedaj jih po mojem mnenju še zdaleč ni bilo dovolj in že takrat so oni "dihali na škrge", obenem pa so vedeli, da v zadnjih trenutkih blažijo in pomagajo bolnikom, ki jim je usojeno umreti.

Danes berem, da ob morebitni uresničitvi najhujšega scenarija v Sloveniji ne bo dovolj naprav za predihavanje, da v Italiji izbirajo med bolniki, da so vpoklicali vse razpoložljivo zdravstveno osebje, ki ga še vedno ni dovolj, ker seveda tudi oni obolevajo. Razmišljam o zdravstvenem osebju ter o kroničnih bolnikih in njihovih svojcih, kako zelo si želijo, da bi se mu ognili ... Koronavirusu. Med njimi so novorojenčki, dojenčki, otroci, mamice, očki, dedki, babice, tete, strici. Naši ljubljeni.

Prejšnjo sredo sem šla nazadnje v trgovino. Bilo je malo kupcev in ljudje so načeloma držali razdaljo drug od drugega. Če si s kom ujel pogled, si iz njegovih oči že razbral negotovost, strah, dvom. Priznam, kupila sem dva kilograma riža več, tri pakete testenin, pet kilogramov moke, suh kvas in dva paketa mleka. Nisem si naredila zaloge straniščnega papirja, sem pa vzela eno dodatno tekoče milo in steklenico gina. Zdaj obžalujem, da sem pozabila na tonik, saj gredo njegove zaloge proti koncu. Ampak, nič zato, bom pa pila sam gin, ko bodo otroci zvečer končno zaspali. Vem, da bom kakšen dan potrebovala dvojnega ali trojnega, saj bodo oziroma so že tudi družinski odnosi na preizkušnji. Več bomo skupaj, več se bomo videli, več bo priložnosti za spore. Ampak, bomo zmogli.

Lepo je bilo poslušati, kako je v nedeljo ob 18. uri sosed prepeval pesmi Adija Smolarja in zraven brenkal na kitaro. Prihodnjič se mu bomo pridružili. Lepo je brati, kako se organizirajo prostovoljci za pomoč starejšim, obnemoglim. Lepo je dobiti sporočilo o odklenjeni dodatni učni snovi. Lepo je, da smo povezani in da znamo v težkih trenutkih pomisliti na druge, na sočloveka. Obenem berem, da v Sloveniji številni situacije še vedno ne jemljejo dovolj resno, da vseeno potujejo po svetu, da so se še pred nekaj dnevi dobivali na kavici v lokalih, da prirejajo zabave, da se družijo na polnih otroških igriščih. Nočem nikogar obsojati ... Ampak, ali si medicinska sestra, ki je tudi mamica, res zasluži biti popolnoma izžeta in v takih trenutkih stran od družine, ker nekdo ni upošteval priporočil in ker si je moral privoščiti kavico zunaj, namesto da bi si jo skuhal doma? Naj razmisli vsak pri sebi, zaupam, da se bo prav odločil.

Jaz vsem želim, da bi ostali zdravi. Ostanimo doma in srečno!