Zadnjič sem nesla biološke odpadke na kompostnik na vrtu, ko me je opazila soseda, ki je kukala ven na vhodnih vratih svoje hiše. Šteje jih krepko čez 70. Vprašala me je, ali se kaj bojim virusa. Po premisleku sem dejala: "Ja, po mojem mnenju se moramo kar čuvati. Ampak bomo preživeli! Moramo. Vse bo v redu ... Ste vi v redu?" Odgovorila je: "Sem v redu, hvala. Ampak, zakaj se nam to dogaja?"

Da, tudi jaz se sprašujem, zakaj. A že pred izbruhom koronavirusa sem vse pogosteje razmišljala, da ne more iti tako hitro naprej. Svet se je vrtel prehitro. Nismo več vedeli, kaj v življenju največ šteje. Prezrli smo na sočloveka, pozabili na sočutje, na naravo, na živali ... Nase. No, večina, ne vsi. V zadnjih letih se je začelo prebujati vse več ljudi, ki so zbujali tudi druge. In koronavirus, samoizolacija, karantena, omejitev gibanja so odprli oči še več ljudi. Vsaj po mojih opažanjih in po izkušnjah mojih bližnjih.

V hiši živimo skupaj z njegovimi starši. Sedem nas je, če štejem še taščo in tasta. Sestra z družino, z ljubima nečakinjo in nečakom, je 25 kilometrov stran, njegov brat z ženo in tremi nečaki ima hišo od naše oddaljeno 40 kilometrov. Mami je zdaj na varnem za mavrico in se zdaj pogosteje kot kdaj koli "pogovarjam" z njo, oče in njegova žena sta 20 kilometrov stran v mestu. Oni so moji najljubši. Nismo se videli že vsaj mesec dni, čeprav smo si v resnici tako blizu, kot če bi se vsak dan videli. Skoraj vsak dan se slišimo po telefonu, vidimo po Skypu in po Messenger Chatu.

Vidim jih in takrat se še bolj zavem, kako močno, močno pogrešam njihove objeme in poljube. Solze mi napolnijo oči ob pogledu na fotografije na spletu, na kateri mlad očka zdravnik preko stekla hrepeni po svojih dojenčicah. Jokam z mamico medicinsko sestro, ki ji ob prihodu domov skuša v naročje steči triletna punčka, a se ji umakne in plane v jok. Srce me skeli, ko mamica zdravnica prosi za avtodom, v katerem bi živela ob bolnišnici, kjer bo skrbela za obolele s koronavirusom. Da se ne bi vračala domov ... Da bi zaščitila svoje najdražje pred morebitno okužbo.

Kako izjemno hudo. Predstavljam si, kako zelo si jih želijo objeti. Kako močno si jih želijo pobožati, poljubiti. Kako si jih želijo stisniti najbolj, ko jih je najhuje. Najbolj hudo. Zaradi njih bi morali vsi ostati doma. Tudi dvomljivci, ki verjamejo teorijam zarote, prepričani, da virusa sploh ni. No, jaz zelo osebno poznam prijateljico - mamico dveh, ki se je v službi okužila z novim koronavirusom, in tudi zelo osebno poznam prijateljico, katere sin ima levkemijo. Verjemite, da zelo trepetam, da se bo zanje vse dobro izteklo. Stalno mislim na njih.

Zdaj mi je bolj kot kdaj koli kristalno jasno - družina je pomembna, najpomembnejša v življenju. Ni pomembno, koliko bo komu dala država (čeprav ne bo nikomur nič podarila) in zakaj bo oni dobil in jaz ne ... V resnici so posamezniki, ki ne bodo dobili nič, že v osnovi povečini na boljšem kot ljudje, ki bodo dobili vsaj malo. Upam pa, da bo vsak dobil pomoč, ki jo potrebuje, in verjamem, da ne bo nihče izpuščen. Jaz zelo privoščim vsakemu, ki bo zaradi nekaj dodatnih evrov lažje prebrodil krizo zaradi koronavirusa.

Ne, res ni pomembno, koliko kdo ima in koliko bo kdo dobil. Danes je ključno, da si pomagamo med seboj. Da vsak pomaga po svojih močeh, če tako čuti in če zmore. Jaz sem se denimo prijavila na občinski poziv za pomoč starejšim in doslej sem dostavila zdravila. Sem na seznamu, čakam navodila in klic, ko me bodo potrebovali. Mislim, da lahko najmanj toliko storim za pomoči potrebne. Če bi znala in če bi imela šivalni stroj, bi šivala zaščitne maske, da bi jih presežek podarila naprej. Zdaj jih šiva tašča, ki je nekoč delala v tekstilni tovarni.

V trgovini nisem bila že skoraj mesec in je ne pogrešam. Enkrat tedensko nakupuje on, ki mora vsake toliko v službo v Ljubljano. Naučila sem se delati neskončni kvas, ko od kvašenega testa odlomiš košček, ga posušiš in naslednjič znova uporabiš kot kvas. Deluje, preverjeno, poskusite. Iz ostanka kruha zdaj pri nas doma nastanejo drobtine. Skušam karseda varčevati z vsem, s hrano, z energijo, z vodo. Najbolj sem hvaležna, ker se imamo radi, kar pa ne pomeni, da se ne spremo. A tudi ko se, se lažje, hitreje in vedno pobotamo. Hvaležna sem, ker smo več skupaj, ker imamo možnost hoditi na sprehode v naravo.

Tudi zdaj veliko rišemo, barvamo, ustvarjamo. Ko je zapadel sneg, smo celo naredili snežaka pred hišo. Vmes se naš drugarček Matevž šola na daljavo. Včasih se s sošolci vidi po Skypu, ravno danes je tudi Matic prvič poklical prijatelja. Po vzpostavitvi zveze preko Skypa mi je navdušeno strgal telefon iz rok in oddrvel v sobo. Pogovarjal se je približno 10 minut in mi odgovoril, da nič posebnega, ko sem ga vprašala, kaj sta se dogovorila. "Bolj kot ne sva si samo mahala in se smejala," je rekel. Dovolj mu je bilo, da ga je po dolgem času znova videl. Velik nasmeh je imel še dolgo do ušes.

Veliko ljudi me sprašuje, kdaj mislim, da se bodo vrtci in šole znova odprli. Ne vem, po mojih pričakovanjih še ne tako hitro. Za zdaj močno, močno stiskam pesti, da bi ostali zdravi in da bi se čim prej vrnili v vsaj približek sveta, kot je bil nekoč. Ko smo se lahko družili, klepetali, se veselili, praznovali. Čeprav bo verjetno dolgo trajalo, da se bomo lahko znova vsaj približno vrnili v stare tirnice.

Držite se, pomagajte, privoščite le dobro in ostanite zdravi. Zdržite. Vse bo v redu. Mora biti.