Okej, okej, vem, da v današnjih časih ne smem govoriti otrokom, naj bodo pridni, saj naj bi zato postali preveč vodljivi in naj ne bi zrasli v uspešne odrasle, ki se znajo postaviti zase. Z omenjenim se ne strinjam do potankosti, a vseeno v želji, da bi bila "politično korektna, ozaveščena in moderna" mama, svojim otrokom za vsak primer pravim: "Prosim, ubogaj."
Ampak tema je tokrat drugačna – decembrsko družinsko veselje. Naj kar na začetku razčistim: prav vsako leto že od nekdaj komaj čakam veseli december. Pa ne toliko zaradi daril, temveč zaradi vzdušja, zdaj, kot mamica treh, pa še posebej, ker so otroci v času obdarovanj in obiskov dobrih mož po mojih opažanjih bolj prizadevni, marljivi, delavni, vestni, skrbni in pozorni. Otroška soba je večkrat vsaj približno pospravljena, po tleh ni toliko "izgubljenih" nogavic, ni običajnega upora in gorečega odpora do sesanja, pospravljanja kopalnice in brisanja prahu.
Tako kot leta poprej se tudi letos izjemno veselim prazničnih dni. Skušala si bom vzeti malce premora od službe, da bom lahko preživela veliko dragocenih trenutkov z družino brez hitenja in skrbi. (Ko pa bom imela vsega dovolj, bom odšla na dooooolg sprehod. Brez otrok.) Otroci so po mojem pričakovanju zdaj že dovolj stari, da vsaj približno razumejo pomen praznikov in voščil o miru, ljubezni, spokoju in sreči. Zato se morda tudi oni veselijo preživljanja skupnega družinskega časa brez – vsaj v mojih očeh – povsem nepotrebnih sporov. (Verjetno se motim in seveda se bodo sprli. Ampak resnično upam, da manjkrat kot običajno.) Med prazniki se nameravamo tako kot vsako leto predvsem zabavati. Seznam "nujnih opravil" je dolg in je videti nekako tako: – Ves december in v začetku januarja bomo preglasno "nabijali" božične in silvestrske glasbene uspešnice, zraven doneče peli in divje plesali po vsem stanovanju. (Devetletnega Matevža bo sram in bo zavijal z očmi, mlajša Matic in Mija se bosta pridružila pri veseljačenju.) – Preveč časa bomo preživeli v kuhinji in za jedilno mizo. Okusno bomo jedli; pekli bomo piškote, potice, pletenke, mafine in druge sladke dobrote. (Zraven bom verjetno izgubljala živce zaradi nenehnega pospravljanja pred peko, med njo in po njej, ampak bom preživela.) – Privoščili si bomo obilno božično in silvestrsko večerjo. (A ne tradicionalne, saj naši negurmanski otroci ne marajo niti tatarskega biftka niti francoske solate. Verjetno bodo na praznični mizi špageti z bolonjsko omako ali ocvrt piščanec s pomfritom.) – Kičasto bomo okrasili stanovanje. (Končno leto, ko ne bo več bojazni, da bi se dojenček priplazil do bogato okrašene božične jelke, se zagledal v prekrasen sijoč okrasek, stegnil ročico, prijel, potegnil in ... Ojoj, katastrofa! Sicer ni izključeno, da bo drevesce padlo, ko se bo ob tekanju po stanovanju vanj zaletel Matic ali Mija ali pa kar oba naenkrat). – Idealne zimske večere bomo preživljali ob crkljanju na kavču ter ob pitju vročega kakava in basanju s piškoti. (Vmes bodo pogajanja, katero risanko ali družinski film bomo gledali, in prerivanje, kdo bo ležal ob kom.) – Sprejemali bomo več obiskov. (Prišli bodo samo najbližji. V koronskih časih se ne nadejam nepričakovanih obiskov, ki se kar tako pojavijo na vratih, po možnosti po tem, ko smo se ravno sprli, ko je vzdušje klavrno in je stanovanje v grozljivem razsulu.) – Odpravili se bomo k otroški božičnici in na sprejem vsaj enega od dobrih mož. (V resnici pa verjetno ne, ker se nam preprosto ne bo dalo.) – Poiskali bomo sneg. (Mogoče ga ne bomo nikjer našli, ker se mi ne bo ljubilo pripraviti vseh nepremočljivih oblačil, rokavic in obutve za tri otroke.) – Odpotovali bomo na izlet. (Pogrešam morje, a se mi ne ljubi pakirati in predvsem ne podajati na predolgo pot s tremi otroki v avtu.)
Ob vsem dogajanju bodo nosili vsi trije dobri možje: Miklavž pri babici in dedkih, Božiček pri tetah in stricih ter dedek Mraz doma. Matevž, Matic in Mija so začeli pisma pisati že sredi oktobra, želje so se vmes spremenile, enkrat so bile izredno skromne, drugič preveč pohlepne za moj okus. Zdaj pričakujejo, da jim bodo dobrotniki izpolnili večino želja, a sem jim vnovič razložila, da mnogi nimajo niti za hrano in da ne morejo dobiti vsega, kar si zaželijo. Dvomim, da so me razumeli. (Verjetno me niso. Ko sem jim razlagala, naj pisma pišejo z zavedanjem, da je skromnost lepa čednost, me je Mija začudeno vprašala, kaj pomeni čednost, fanta sta me pa itak poslušala vsak z enim ušesom.)
Še nekaj skrivoma ali pa niti ne tako zelo skrivoma komaj čakam. Nisem noseča in ne dojim, zato si bom v prazničnih dneh privoščila tudi kakšen požirek opojne kapljice več. (Zaloge gina v hladilniku se že hladijo.) Zagotovo lahko že zdaj napovem, da naši prazniki ne bodo dolgočasni, tihi in spokojni. Pestro bo, tako kot preostale dni v letu, doživeli bomo vsega po malem – ljubezni, sreče, veselja, miru in seveda na drugi strani prerekanja, preglasnih besed, grdih pogledov in občasnega loputanja vrat. Drugega v družini s tremi nadobudneži z močnimi značaji skorajda ne gre pričakovati in komaj čakam!
Kakšni pa bodo vaši prazniki?
Komentarji (0)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV