No, pa smo se tudi mi opogumili in odšli na morje na Hrvaško. V apartma na otok. Pred odhodom sem izpolnila obrazec pred prestopom meje, ki sicer ni obvezen, vendar lahko z njim lažje, hitreje in enostavneje prečkate mejni prehod. Na meji ni bilo gneče, pa tudi na avtocesti ne pretirane. Trajekt so sicer v zadnjih minutah napolnili, vendar smo tokrat prišli na prvega načrtovanega. Prejšnja leta smo v podobnem terminu dvakrat ostali na kopnem, enkrat celo prvi v vrsti za naslednjo vožnjo. 

Lepo je. Pred približno mesecem smo bili v soboto v Izoli in je bila na plaži kar gneča. Tukaj je glede gostote dopustnikov kar v redu in od včeraj so postavili še tablo "Pažnja! Držite razmak. Covid-19." ("Pozor! Držite razdaljo. Covid-19.", op. a.). Otroci iz različnih družin se v pesku vseeno igrajo drug ob drugem, odrasli se večinoma bolj čuvamo. Naokrog je slišati veliko Hrvatov in Slovencev, nekaj Nemcev, Avstrijcev in Čehov. Nisem zasledila Italijanov, ki so bili redni in glasni gostje prejšnja leta v mestu, kjer tudi tokrat letujemo.

Slovenci radi kakšno rečemo med seboj. Ravno danes dopoldne mi je mamica dveh punčk na plaži dejala: "Vam pa ni dolgčas, kajne?" Odgovorila sem ji v smehu: "Ne, res ne." Nagovorila me je, potem ko je šel on v trgovino, fanta sta prišla iz morja in ju je strašno zeblo, Mijo pa je tako močno pritisnilo kakat, da ni mogla več zdržati niti sekunde. Vse naenkrat in sredi plaže. Zagrabila sem Mijo in njen plastičen vedrček ter pohitela proti zaboju za smeti. Počepnila je in opravila v vedrček, nato sem vse skupaj zavila v plastično vrečko in odvrgla v smeti. Fantoma je vmes uspelo poiskati brisače in se zaviti vanje. Čisto samima od sebe! Res sta samostojna.

Ne, ni mi dolgčas. Ravno včeraj popoldne sem poslušala pogovor med dvema približno 15 let mlajšima od mene in seveda brez otrok. "Joj, sem utrujena. Grem v morje, da sem malo prebudim," je dejala. "Ti malo posodim moje tri otroke, se boš se hitreje prebudila," sem si mislila sama pri sebi. V resnici pa ji privoščim. Njena izjava se mi je v bistvu zdela posrečena, tudi ker jo dobro razumem. Tudi sama sem bila pri 25 letih "utrujena" med dopustovanjem na morju. Ponoči nisem spala, temveč sem ponočevala. Dopoldne sem praviloma prespala, popoldne sem bila utrujena od vsega brezdelja in dolgčasa. Zvečer sem se uredila in ponovila "vajo".

Zdaj zame (in tudi zanj) niti na dopustu s tremi otroki nikoli ni počitka. Čeprav se mi zdi, da je čedalje lažje. Vsi so že iz plenic, se sami oblečejo, si vzamejo za pit, samostojno jedo. Morda se vam bo zdelo čudno, ampak meni se zdi denimo odličen dosežek, da gredo otroci lahko že sami po sladoled, medtem ko jih sicer z budnim očesom spremljam s plaže. Matevž in Matic naročita tudi za Mijo. Vse se dogovorijo s sladoledarjem – okus kepice in ali v kornetu ali v lončku. Samo prvič so na koncu pozabili vzeti vračilo denarja, tako da jih je nato gospod natakar lovil po plaži. Zdaj, ko so šli že večkrat sami po sladoled, so celo ugotovili, da bi si lahko v bistvu naročili vsak po tri kepice. Slednja pogruntavščina se jim zdi blazno smešna in domiselna.

Sonce je vroče in močno. Mažemo se s sončno kremo s faktorjem 50 in se izogibamo najbolj nevarnim uram, čeprav bi bili otroci najraje cel dan na plaži. Po kosilu si vedno vzamemo daljši počitek. Mija na terasi trenutno barva z vodenimi barvicami in poje "moji lepi zobki" iz Sapramiške, Matic je njega ravno matiral "z otroško klasiko" v partiji šaha, Matevž na raztegljivem kavču in pod klimo gleda televizijo. Pred minuto se mu je po končani partiji šaha "pridružil" Matic in že slišim, kako se kregata, katero risanko bosta gledala in kako naglas bo televizor. Tako bo do približno 16.30, ko se bomo počasi znova odpravili proti morju. V načrtu imamo izposojo pedalina in obisk bližnjega otoka s samostanom, skritim v gosti senci borovcev.

Jutri je poseben dan, ko moja sestra praznuje rojstni dan. Z družino dopustuje na istem otoku, samo v drugem kraju. Pozno popoldne si bomo privoščili obilno večerjo v dobri restavraciji, ki zahteva rezervacijo. Že vnaprej lahko skoraj s 95-odstotno gotovostjo napovem, da bom morala zagotovo enega otroka peljati na stranišče, ko bodo pred mene postavili prvi krožnik. Drugi bo moral nujno lulat med glavno jedjo, tretji takoj, ko se bom lotila svoje čudovite in dolgo pričakovane slaščice. Enkrat bo šel on, dvakrat – z Maticem in Mijo – bom morala nujno jaz, "ker oči ne zna". S 100-odstotno gotovostjo pa lahko napovem, da bomo dobro jedli in da bomo neskončno uživali. Komaj čakam!