Zadnjič sem pometala pred hišo, ko je mimo prišla soseda, prav tako mamica treh otrok. "O, si pridna?" me je ogovorila. "Zdi se mi, da stalno pospravljam in čistim, pa ni in ni videti konca. Nikoli v resnici pospravljeno," sem ji odgovorila. "Vem, o čem govoriš. Pri nas je tudi tako. Vse smo na istem," me je potolažila. Zavedam se, da ima prav.

Pri naši hiši imamo čisto, nimamo pa pospravljeno. Kar nekaj časa sem potrebovala, preden sem se sprijaznila, da od njihovega rojstva pa do recimo njihovega 18. leta oziroma dokončnega odhoda od doma naše stanovanje pač ne bo pospravljeno. Pa naj se še toliko trudim, jih navajam na sprotno pospravljanje, jim podarjam najlepše okrašene škatle za njihove najljubše igrače ... Pa opozarjam, opominjam, grozim, da bo šlo vse razmetano za otroke, ki nimajo igrač in občasno znorim, ko mi resnično dokončno prekipi.

Sicer se trudim in vztrajam, naj sami pospravijo za seboj in tudi redno opravljajo gospodinjska opravila, med drugim sesajo, brišejo prah, pospravljajo v in iz pomivalnega stroja, čistijo kopalnico, zlagajo brisače in perilo ... Načeloma jim uspeva, ampak za njimi moram pospraviti tudi jaz, saj na tleh vselej ostane vsaj nekaj kock, pozabljena princeskina oblekica, koščki sestavljanke, barvice in obvezno odprt flomaster z izgubljenim pokrovčkom. Pa seveda dnevno najdem najmanj eno nogavico brez para pod kavčem, za rob postelje zatlačen pulover in risbice v mojem predalu z nogavicami. Da, prav ste prebrali - risbice v mojem predalu za nogavice. Kdor razume, naj se prosim javi in mi razjasni zagonetko. Ker ... meni ni jasno.

Vsake toliko imamo čistko predvsem zaradi pomanjkanja prostora, ko se zapodimo v prepolne zaboje z igračami in ločujemo. Polomljeno gre v smeti, "dojenčkasto", podvojeno in ne več zanimivo namenimo mlajšim sestričnam, bratrancem in prijateljem. Veliko in po mojem mnenju vsakič znova preveč jih obdržimo in izberemo glede na namembnost - večje kocke v en zaboj, majhne v drugega, plišaste igrače v tretjega, avtomobilčki v četrtega, dinozavri, bojevniki in druge pošasti v petega, živali v šestega, princese, punčke, lepotice v sedmega, plastične igrače in igrače z baterijami v osmega, žoge in drugi športni rekviziti v devetega, namizne igre v desetega in tako naprej do onemoglosti. Kljub polnim škatlam, ki jih podarimo, igračam kar ni in ni videti konca, kajti po več kot dve uri dolgem pospravljanju se dejansko nič kaj veliko ne pozna.

Po mojem spominu sva imeli s sestro bolj urejeno, predvsem pa nisva imeli toliko za pospraviti. Imeli sva vsaka po eno barbiko z nekaj oblekami, žogo, loparje za badminton, frnikole, dva plišasta medvedka, šah in Človek, ne jezi se. Mislim, da sem vse naštela. Oblačil in nogavic nisva puščali po celem stanovanju, najina otroška soba v bloku je bila pospravljena in postelji vsako jutro znova lepo postlani. Vsaj tako se spominjam, ne vem pa, kako bi najin smisel za pospravljeno opisala moja mama (verjetno bi imela kaj za pripomniti). Zagotovo lahko rečem, da sem za vsako igračo natanko vedela, kje je. Tudi če bi me nekdo sredi noči vrgel iz postelje in me povprašal po njej.

No, pri nas doma je drugače. Otroci imajo prepolno igrač in v bistvu sploh ne vedo, kaj vse imajo. Zato me med ločevanjem precej vznemirjajo z vzkliki: "O, kdaj sem pa dobil tiranozavra?", "Ej, Matic in Mija, se gremo Človek, ne jezi se?", "Vav, kako lepa punčka!" in podobni stavki, ki nakazujejo, da so več kot polovico igrač dobili, se z njimi igrali dve minuti in jih zatem dali na stran. Ja, resnično veliko preveč igrač imajo in v bistvu niti ne preseneča, da ne vedo, kje vse se skrivajo in kaj vse imajo. Malo – vem – sem tudi sama kriva, ker včasih kupim kaj, da jih razveselim, pocrkljam in nagradim, čeprav ničesar ne potrebujejo, več jih dobijo v dar od drugih.

Tudi zato si zadnje čase čedalje pogosteje zabičam in sama pri sebi prisežem, da do nadaljnjega ne sprejemamo novih igrač. A se nato vselej znova posipam s pepelom predvsem, ko pridejo rojstni dnevi, babice in dedki iz trgovine, obiski ali decembrski dobri možje. Po drugi strani pa razmišljam - zakaj ne bi imeli kakšno igračo preveč, če jim dela veselje, so v osnovi pridni (da, to grozno besedo uporabljam), pridno delajo za šolo, so prijazni, pomagajo? Samo zdaj so otroci in vsi trije se še zelo radi igrajo.

Še prehitro bodo odrasli in takrat bo pospravljeno. Ne morem trditi, da se zelo veselim, čeprav si na trenutke res želim malce oddiha. Mislim, da bi si ga vse mamice tega sveta še kako zelo zaslužile. Jaz si ga včasih privoščim in zamižim na eno oko. Saj je vseeno, če ne pospravim vsega danes, če bodo jutri spet igrače po tleh, kajne?

P. S.: Matevžev sošolec ni nič opazil. Po prihodu sta se zaprla v sobo in nista prišla ven, dokler nista začutila lakote in žeje.