"Ne bom, tega nisem jaz razmetal!" je zabrusil Matic. "Matic, ni pomembno, kdo je razmetal in čigave so stvari. Vsi se moramo truditi za lep in čist dom. Tudi ti verjetno rad živiš v urejenem stanovanju," sem ga skušala pregovoriti. "Ne bom! To ni moje!" ni popustil. "Moje tudi ni, ampak vseeno sem ti pripravljena pomagati pospravljati. Pa tudi sicer večkrat pospravim marsikaj, kar še zdaleč ni moje," sem mu odgovorila.

Kljub mojemu resnično umirjenemu pregovarjanju se ni vdal, zato sem na koncu ubrala drugačno taktiko. Pustila sem ga pri miru in začela pospravljati sama. Po nekaj minutah je sam prišel v sobo. Nekaj časa me je opazoval, nato pa ugotovil, da ne najde svojih "najljubših igrač". Pravzaprav nehote in ne nalašč sem vse spravila v en zabojnik, saj v resnici niti ne vem, kateri "zlati disk je njegov", katero "vrtavko je včeraj sestavil in  katera lego kocka je trenutno njegova najljubša" ali katero "frnikolo je zadnjič zamenjal z Matevžem". Kmalu je ugotovil, da bi bilo bolje, če bi sam pospravil.

Navajanje otrok na red in čistočo od mene resnično zahteva vso potrpežljivost na tem svetu. Najprej, ker imajo naši otroci res preveč stvari, nato ker jih posledično ne gane preveč, če jim kaj odvzamem, nadalje, ker so trije in ker je treba k delu naenkrat spraviti vse tri, sicer poslušam očitke "zakaj pa njemu ni treba", in končno, ker so v resnici še razmeroma majhni, ker sta predvsem fanta za moje standarde precej nenatančna in ker moram posledično največkrat za njimi pospraviti še sama.

Jaz sem si sobo delila s starejšo sestro in imeli sva jo pospravljeno. Vsaj tako se spominjam. Še največji nered sem imela v svojem najbolj uporniškem obdobju odraščanja kot najstnica. Res je, da sem imela manj stvari in da sem imela od nekdaj rada urejeno. Ne vem natančno, kako so moji starši dosegli, da sva imeli red, ampak očitno so ga nekako. Oče je moral res včasih povzdigniti glas, ampak na koncu sva pospravili, ko je bilo treba. Upirali se nisva, še manj pa nama je na pamet padlo, da bi si upali izjaviti, da nečesa ne bova pospravili za sabo.

No, naši trije so drugačni. Res drugačni. Ni mi jasno, zakaj večkrat najdem umazane nogavice zatlačene pod rjuho in zakaj predvsem Matic pogosto "pozabi" v zaboj za umazano perilo odnesti umazane spodnjice s tal in jih pusti, kjer koli mu pač "padejo" z zadnjice. Kljub stalnim in večkratnim opozorilom. Res, včasih je za znoret. In ko je že resnično preveč razmetano, se vedno ponudim, da jim bom pomagala pospraviti, in največkrat v miru skupaj pospravimo. Kot že prej omenjeno, je bilo tokrat drugače.

Seveda je bilo vmes tudi zabavno. Matevž je dobil prvo oceno – padla je petka za pesmice pri glasbeni umetnosti (super, da ima posluh po meni in ne po očku). Mija se je naučila voziti skiro, Maticu pa je izpadel drugi zob. Zobni miški je napisal, da bi rad v zameno za zobek "hrvaške kune, da bi si lahko na morju kupil sladoled". Zobna miška mu je odgovorila vzgojno. Citiram: "Dragi Matic! Skušala sem ti pustiti denar na mizi, pa sem se spotaknila ob kup igrač in si zvila tačko. Prosim, če jo danes pospraviš, da ti bom lahko pustila zaklad. Tvoja zobna miška." Pismo se je dva dni valjalo po njegovi še vedno razmetani mizi. Ob vsakem vstopu v otroško sobo sem globoko vzdihnila.

Danes je Matic po prihodu iz šole in po mojih (najmanj) petih pozivih vendarle pospravil mizo. "Držim pesti, da si je miška že pozdravila tačko in da bo dovolj pri moči, da bo lahko prinesla kune," je na koncu oznanil. Jaz upam, da bomo lahko šli kmalu na morje na sladoled. Aja, pa vmes sem preverila – med vikendom ni bila polna luna. Zdaj se debeli in bo v četrtek, 1. oktobra. Upam, da bom preživela s čim manj pretresov. Sporočim.