Odsluženi pralni stroj je že več tednov nakazoval, da se poslavlja. Po več kot 15 letih so mu ob iztekanju življenjske dobe tako naglas tulili ležaji, da se ob najhitrejših obratih bobna ob njem nisi mogel normalno pogovarjati, temveč si moral res naglas govoriti in občasno zakričati. Ampak z njim smo zvesto vztrajali do njegovega popolnega konca, ko ga ni znal nihče več obuditi. Niti izkušeni serviser.

Naj se sliši smešno, ampak v letih sodelovanja mi je nekako prirasel k srcu. Verjetno sem ga sčasoma tako vzljubila, ker sva se po rojstvu otrok iz oči v njegov boben srečala vsaj enkrat, če ne dvakrat na dan. Da, prav sklepate – na dan v družini s tremi otroki napolnimo vsaj enega, če ne dveh košev umazanega perila. Otroci se pač umažejo, lahko se polijejo večkrat dnevno, Mija pa je v zadnjem času obtičala v obdobju, ko se lahko kakšno popoldne preoblači na vsakih pet minut.

Na srečo imamo tudi sušilni stroj, ki sva ga po nasvetu prijateljev, že prej izkušenih staršev, nabavila, ko sva sama postala mamica in očka. Z njegovo pomočjo se umazana in čista oblačila lahko hitreje "obračajo" in načeloma prav tako ni treba veliko likati. Zaradi prihranka časa in tudi pomanjkanja volje tako praviloma ne likam, razen če je nujno. Denimo zadnjič sem fantoma pred obhajilom likala srajčki in me je Mija s prstom, usmerjenim v "paro bruhajoče čudo", z zanimanjem in tudi s kančkom občudovanja spraševala: "Mami, kaj je to? Vem, da ima to babica, nisem pa vedela, da imamo to tudi mi doma." Takrat me je bilo malce sram. (No, v resnici niti ne.)

Vmes sem imela čas premišljevati in se ozreti v preteklost. Nekoč so prali na roke, naše (pra)babice so se med pranjem srečale ob potoku, med pranjem so se družile in zabavale. Ob našem rojstvu so pri premožnejših že bili prvi pralni stroji, ponekod pa so belo perilo še kuhali na štedilniku. V našem (poznejšem) otroštvu smo že skorajda vsi doma imeli pralne stroje, ampak po mojem spominu nismo tako pogosto prali. Razlog: imeli smo manj oblačil in predvsem se nismo "za vsako figo" preoblačili.

Pralni stroji so manjkrat obračali perilo in so imeli daljšo življenjsko dobo. Izplačalo se jih je popraviti, saj je bilo popravilo cenejše kot nakup novega in rezervni deli so bili na voljo. Danes je popravilo drago in prav je, da se pošteno plača serviserja, na določene rezervne dele pa se lahko obenem čaka dlje, kot če po spletu naročiš dobavo novega. Žal je tako, kar je zelo slabo s stališča onesnaževanja in puščanja odvečnih smeti za seboj. O omenjenem pogosto premišljujem in si prizadevam biti karseda okolju prijazna, kar je ob treh otrocih velikokrat kar izziv.

No – kot že zgoraj opisano – nov pralni stroj je prispel po pošti. Je tih in lep. Všeč mi je, ampak se ne more kosati s starim. On je namreč preglasil marsikateri spor treh otrok, ki so se znova sporekli za eno izmed 100.000 igrač, ki jih imajo. On je omogočil, da sem lahko kaj "preslišala". On je bil moj pomočnik zadnjih 15 let. Aja, pa ravnokar sem ob novem pranju opazila, da je na pralnem stroju vključena otroška zaščita. Zdaj moram ob prihodu otrok iz šole in vrtca preveriti, katere male ročice so uspele vklopiti kombinacijo, saj je sama brez podrobnega branja navodil ne znam izklopiti. Sicer pa sumim, da bo znal o pritiskanju gumbov več povedati in svetovati Matic.