Nasvet, ki sem ga v nosečnosti s prvim sinom dobila od znanke, je bil: "Zaspi, ko spi on." Verjetno odličen nasvet, če bi Matevž kot dojenček kaj spal. Tako pa sem v tistih 15 minutah, ko je on kolikor toliko mirno dremuckal, nadoknadila vse za nazaj in za naprej, kakor hitro sem zmogla.

Tako sem si vmes drgnila zobe, se počesala, se na hitro pogledala v ogledalo in se ustrašila lastne podobe, se oprhala, zložila perilo, si zatlačila čokoladice v usta, goltala čaj za dojenje ... ko sem že zaslišala njegov jok in negodovanje, naj ga končno znova vzamem v naročje, ga ljubkujem in se ukvarjam samo z njim.

Včasih mi ga je uspelo znova uspavati v naročju, ampak kaj, ko ga nisem smela znova položiti v posteljico. Kajti takoj ko je začutil, da se sklanjam in da ga želim odložiti, je priprl oči, milo zajavkal in se privil k meni. In tako sem veliko večino porodniškega "dopusta" preživela na nogah in z njim v naročju. Velikokrat in (pre)pogosto tudi ponoči.

Spominjam se, kako sem si prve mesece njegovega življenja med dojenjem umivala zobe, kako sem sredi noči ob 2.43 izmučena jokala skupaj z njim, ker ni in ni mogel zaspati, in kako sem prve tri mesece neprestano dojila (vsaj tako se mi je zdelo), jedla, "spala", dihala ... z njim v naročju.

Materinstvo me je korenito spremenilo – upam si trditi – na bolje. Odkar sem mamica, drugače gledam na svet. Če sem imela prej tisoč in eno (neizpolnjeno) željo, imam zdaj le dve, po mojem mnenju edini res pomembni: da bi bili zdravi in srečni. Kajti če bomo srečni, nas bo spremljala sreča vedno in povsod, torej bomo tudi zdravi, pa skupaj, zadovoljni, zadovoljeni, ljubljeni.

Materinstvo me je okrepilo. Postala sem bolj samozavestna, zrela. Ne obremenjujem se več z malenkostmi, bijem bitke, ki jih je vredno biti. Ne prerekam se s prepričanimi, življenje je prekratko in predragoceno, da bi po nepotrebnem izgubljala čas in energijo za nepomembnosti, ki me niso vredne.

Materinstvo me je naredilo manj sebično. Nisem in nikoli več ne bom sama na svetu. Vem, da ne bom nikdar več tako mirno spala, kot sem poprej, vem, da ne bom nikoli več brezskrbna, kot sem bila, preden me je doletela neizmerna čast in sreča postati mamica. Vem, da moram poskrbeti za tri otroke, vem, da jih moram usmeriti na pravo življenjsko pot. In vem, da lahko neizmerno in brezpogojno ljubim.

Materinstvo me je naredilo močnejšo, čeprav manj mirno spim in se mi včasih zdi, da neprestano pospravljam, pripravljam, usmerjam in preverjam, saj dela in skrbi noče in noče biti konec. Kdaj pa kdaj, večkrat na dan, sem utrujena, a utrujenost je vseeno v resnici prijetna. Počaščena sem, da mi je dano skrbeti za kar tri otroke, in vem, da bom zmogla. Če sem bila prej dekle, sem zdaj opolnomočena, zadovoljna ženska, ki si upa. Če zmorem ukrotiti tri, lahko osvojim ves svet!

Sicer hkrati priznam, da včasih ne vem, kje se me glava drži, da znorim in kričim, ko imam vsega dovolj, da se tresem kot šiba na vodi ob nevarnih situacijah, ko se Mija nenadzorovano spusti s kolesom po strmem klancu navzdol in ko Matic spleza na tri metre visok sosedov nadstrešek po žogo, ki jo je premočno brcnil med igranjem uličnega nogometa. Takrat v trenutku, ko nimam nadzora, globoko diham in močno, močno stiskam prepotene dlani, da si preženem silen strah iz kosti. 

Danes so noči pri štiriletnici ter sedem- in devetletniku bolj umirjene, čeprav jih občasno "popestrijo" polna luna, slabo počutje ali napetost pred izzivi naslednjega dne. Hlače so mi čedalje bolj prav in gumbi so zapeti do vrha. Lase imam vsaj približno počesane, nekajkrat tedensko imam čas za telovadbo, berem knjige in sem ponosna članica krajevnega knjižnega kluba. Zjutraj se mi uspe v miru na hitro stuširati, si včasih podaljšati trepalnice z maskaro in vse pogosteje popiti vsaj nekaj vročih požirkov sveže kuhane kavice. 

Še prehitro bodo zrasli in vmes se nezavedno opominjam, da bodo otroci zdaj zdaj odrasli in odšli od doma. Za njimi pa bodo za vedno ostale skrb, ljubezen IN sreča. Spremljale me bodo do konca življenja, pa naj bodo otroci tik ob meni ali tisoče kilometrov stran. Od trenutka, ko sem zagledala plus, bodo v srcu in mislih vedno z menoj in jaz bom z njimi. Ne glede na vse, vedno in povsod. Neprecenljiv občutek, ki ga ne zamenjam za nič na svetu.