Medtem ko je Matevž veselo odšteval dneve do vnovičnega začetka šolskega leta, predvsem, da bo končno znova videl sošolce, je bil prvošolec Matic precej bolj zadržan. Na dedkovo vprašanje, ali se veseli šole, je zadnjič odgovoril: "Ne vem še. Bom videl, ali mi bo šola všeč." Razumljivo, saj v resnici ne more predvideti, kaj ga čaka. Zaupal mi je, da ga malce skrbi ... Da ne ve, kakšna bo učiteljica, kako mu bo všeč snov in kako se bo učil.

Spomnil me je, da sem podobno kot prvošolka čutila tudi sama. Razložila sem mu, da so njegovi pomisleki popolnoma normalni in da je podobno skrbelo tudi mene. Hkrati sem mu povedala, da je šola zabavna, da bo veliko novega izvedel in da bo ogromno doživel. No, zadnja noč pred vnovičnim vstopom v šolo in vrtec je bila vseeno precej nemirna. Mija se je večkrat zbudila, ker je bila žejna, ker jo je lulat, ker jo je skrbelo, da je zaspala, ali ker ni vedela, kje sem. Matica so bolele noge, tako da je ob 2.43 potreboval masažo, Matevža pa je najprej zeblo, nato mu je bilo prevroče in čez pet minut spet hladno. Za znoret, vam povem. Po moji grobi oceni sem vsega skupaj spala dve uri.

Prejšnji teden sem imela roditeljski sestanek pred začetkom šolskega leta. Vprašanje, kaj bo z izvenšolskimi dejavnostmi, kako bo z izleti, načrtovanimi obiski gledališč in muzejev. Ni znano, ali bodo imeli otroci načrtovan sistematski pregled ter ali bodo lahko izvedli dan babic in dedkov v šoli. In kar je najpomembneje - nihče ne more nikomur stoodstotno zagotoviti, ali bodo lahko celo šolsko leto preživeli v šoli. No, jaz močno, močno stiskam pesti in upam na najboljše.

Po pogovoru s prijateljicami in več znankami smo številne mame na trenutke še bolj vesele začetka novega šolskega leta kot naši otroci. Povečini so mi vse po vrsti priznale tako. Pa saj ni čudno. Naši so bili vse od začetka epidemije doma z izjemo Matevža, ki je moral vmes v šolo. In moram priznati, da sem komaj čakala, da bom lahko znova in po res dooolgem času uživala v samo mojih trenutkih, v pitju prevroče kave in v dolgih sprehodih pred vnovičnim pobiranjem otrok. Predvsem pa se veselim, da vsaj dopoldne ne bom več vsakih 10 sekund z različnih koncev slišala besede "mami".

In, da. V ponedeljek sem v mala šolska nahrbtnika poleg copat in stekleničk za vodo pripravila tudi zaščitne maske, potem ko smo dobili obvestilo od šole, da je priporočljivo, da bi jih v skupnih šolskih prostorih nosili tudi vsi otroci, stari nad šest let. Naši otroci jih bodo nosili, ker se mi zdi tako prav in ker se mi zdi obzirno do drugih, kjer morda doma niso vsi zdravi.

Na družabnih omrežjih sem videla ogromno protestnih zapisov proti, jaz pa pravim – če bomo znižali nevarnost množične okužbe z novim koronavirusom, je nošenje mask ter razkuževanje in umivanje rok najmanj, kar lahko storimo. Moji bodo nosili maske, če bomo tako vsaj malo zmanjšali tveganje vnovičnega šolanja na daljavo. Ker letos resnično upam, da se bom izognila šolanja tretješolca in prvošolca, ki še ne zna brati in pisati. Moji bodo nosili maske, če zato ne bo treba vnovič zapreti domov za ostarele. Nosili jih bodo, ker resnično upam in verjamem, da bomo tako lahko prej znova zaživeli normalnost, kot smo jo poznali doslej.

Moji bodo nosili maske predvsem, da ne bodo ogrožali sebe in drugih.

Obenem pustim pri miru in se ne vtikam v starše, ki so se odločili drugače. Spoštujem njihovo odločitev, ampak hkrati težko poslušam, da sem panična "zaradi virusa, ki so si ga izmislili, ki ga sploh ni, ki – če že je – je manj grozen kot gripica". Težko preslišim komentarje, da sem "ovca", da nam bodo s cepljenjem vgradili čipe, da nas želijo nadzorovati. Dejstvo je, da nas lahko odkrito ali prikrito nadzorujejo že leta, vse odkar uporabljamo pametno tehnologijo. In dejstvo je, da lahko nekoga dolgotrajno bolnega, kroničnega bolnika, bolnika z avtoimuno boleznijo, z levkemijo pokoplje že najmanjši prehlad, če že ne novi koronavirus.

Če lahko preprečim vsaj eno okužbo, bom ponosno, brez velikih težav in pripomb nosila zaščitno masko. Tudi, če bom v očeh koga "preplašena ovca". Prav tako bodo nosili maske tudi moji otroci. Ker – tako kot sem že zapisala in bom znova – resnično upam, da bomo (ostali) zdravi. Vsi. In prosim, bodimo obzirni drug do drugega. V resnici ni tako zelo težko videti in opaziti drugega, če se le znamo in zmoremo malce ozreti naokoli.