Danes so drugačni časi. Če sem kot otrok že iz vrtca lahko hodila sama domov, danes prvošolček z rumeno rutico potrebuje spremstvo za prihod in odhod v in iz šole. Na roditeljskih sestankih moramo izpolniti tisoč in en obrazec za pregled lasišča, za uporabo osebnih podatkov, za objavo fotografij in videoposnetkov, za prevoz, za obveščanje o tem in onem ... Prejmemo gesla za spletno pošto, za vstop v spletno učilnico, za eAsistenta, za dostope do spletnih mest, za katere niti vedeli nismo, da sploh obstajajo.

Nekoč, ko sem bila sama otrok, je bilo veliko drugače. Naši starši se denimo niso ukvarjali s (pre)številnimi podatki in vprašanji, ki danes pestijo "moderne" starše, in dejansko niso imeli določenih "starševskih obveznosti modernega časa".

Niso brali knjig, člankov in raziskav o vzgoji, niso poslušali predavanj o otrokovem razvoju, niso na dolgo in široko razpravljali, kaj vse je narobe s šolskim sistemom, kako otroci ne znajo več sedeti in kako nimajo potrebne koncentracije, pa kakšne učne težave vse opažajo in kako bi morali učitelji učiti ...

Niso pomagali pri domačih nalogah (ki smo jih imeli resnično poredko in zagotovo ne vsak dan). Niso se učili z nami, niso preverjali, če je vse "tipi-topi" v šolskih torbah, niso se ukvarjali z našo šolo. Pa smo povečini vseeno naredili šolo in odrasli v čisto solidne odrasle.

A nekoč je minilo in danes kot odrasli in kot starši živimo tukaj v novem svetu ... (in v novi normalnosti, kot pogosto slišimo po pojavu novega koronavirusa). Jaz samo upam in močno, močno stiskam pesti, da ne bo znova šolanja na daljavo. Ker ... resnično si ne želim vnovičnega zapiranja vrtcev in šol (in upam si predvidevati, da verjetno velika večina staršev razmišlja podobno).

Tretješolec Matevž je bil dokaj samostojen in praviloma ni potreboval dodatne pomoči. Za njim je bilo treba največkrat zgolj preveriti, ali je vse naredil, kot se spodobi. Prvošolček Matic je potreboval več pomoči in podpore, predvsem pri opismenjevanju, učenju številk, računanju, pogosto tudi pri ustvarjanju. In veliko, veliko truda sem morala pri njem vložiti v motivacijo.

Šolskega dela po mojih izkušnjah ni bilo preveč, ob prostem času so se igrali, gledali televizijo, risali. Smejali so se, se uživali, se žogali, se lovili ... in se seveda tudi sprli in stepli, se jokali, cepetali, godrnjali, protestirali in preskušali moje živce. Večkrat na dan.

No, danes so znova vsi veseli in polni pričakovanj stekli v "nov" vrtec in v višji razred. Jaz pa sem takoj, ko sem jih oddala, končno v miru na kavico po dooolgih (ter tudi razposajenih in lepih) poletnih počitnicah. Pomirjena in odločena sem - šola naj bo skrb otroka. Domače naloge naj bodo njegova dolžnost, uči naj se po lastni presoji, šolsko torbo in potrebščine naj uredi sam. Če mu spodleti, naj prevzame odgovornost in naj se hkrati kaj nauči. Tudi med morebitnim šolanjem na daljavo.

Matevža in Matica bom seveda po potrebi spomnila, opomnila in tudi oštela. Vendar nameravam vztrajati, naj bosta skrbna in odgovorna, saj delata zase in za svojo prihodnost. Obenem ne bom preveč zahtevala od njiju. Ni jima treba biti najboljša, najpametnejša, popolna. Naj bosta otroka. Življenje naj jemljeta zlahka, v polni meri ... razposajeno in vse, dokler lahko.

Tudi sama vse bolj sledim tovrstnim načelom. Manj se trudim kot poprej, pogosto načrtno in premišljeno kaj spregledam in preslišim. Ni mi treba biti popolna in vselej prisotna. Življenje jemljem bolj lahkotno, več se smejem, dovolim si biti otročja. Uživam z družino in tudi sama s seboj. Razvajam se ... Zdaj, ko so otroci čedalje starejši, imam vse več priložnosti. Čutim, da je čas.