"Ko bom velika, bom tudi jaz pekla palačinke," je Mija šepnila na uho Matevžu, ko je obračal palačinko na ponvici. "Super! Ampak, kaj boš ti, ko boš velika?" jo je vprašal. "Mamica! Jaz bom mamica," je odgovorila. "Ne, ne. Kam boš hodila v službo?" jo je pobaral. "V očijevo," je suvereno dejala.

Zdaj, ko smo doma, lahko vsako sekundo opazujem, kako se otroci povezujejo in kako zelo hitro rastejo. Matevž se je denimo naučil narediti maso in speči palačinke, pa tudi skuhati kavo. Slednje se mi zdi zelo pomembno. Namreč, vedno je prvi zelo zgodaj pokonci in res je zlata vredno, če kmalu zatem po stanovanju zadiši po kavici. Lažje se vstanem. Moj ljubi pa se je naučil delati penasto kavico, ki je zdaj celo večji hit na družbenih omrežjih kot kruh z drožmi. Sama sem ga celo enkrat spekla, ampak sem ostala pri enkrat in verjetno nikoli več. Vse skupaj se mi zdi preveč dolgotrajno in ne preveč terapevtsko. Ne, ne, večurno vzhajanje pač ni zame.

No, vsaj za zdaj. Čeprav sem doma, se mi zdi, da stalno nekaj delam in da nimam nič več časa kot prej. Poleg službe od doma vseskozi nekaj pospravljam, pometam, brišem, urejam. Pa kuham, pečem in režem sadje in zelenjavo. Res je svojevrsten izziv nahraniti tri izbirčne Metke. Recimo, Matevž bi za zajtrk palačinke, Matic ocvrte kruhove rezine, Mija mlečni zdrob z vanilijevim sladkorčkom. Zahtevne stranke, vam povem. Srečo imam, ker babi velikokrat skuha kosilo za vse, ker pri nas kuha tudi očka ter ker dedi velikokrat cele dopoldneve guga Mijo in Matica zunaj pred hišo na gugalnici. 

Matevž ima šolske počitnice in vzel si jih je tudi Matic. Odločil se je, da cel teden ne bo vadil črk. In zadnjič mi je Mija dejala, da ne bo šla več v vrtec. Sicer pogreša prijateljčke, ampak ona bo kar doma. Tudi Matic je ugotovil, da je fino in da se nič ne dolgočasi. Oba sta sicer zelo rada hodila v vrtec, kjer sta imela veliko prijateljev in super vzgojiteljice. Ampak lepše in bolje jima je doma. Presenetilo pa me je, kako pogosto vsi trije omenjajo morje. Da, verjetno bi bili ravno zdaj na obali. Vsaj lani, predlani in vsako leto smo bili. Za prvomajske praznike smo šli vedno na jug in največkrat smo se tudi že kopali v morju. Matic mi je zadnjič zaupal, da pogreša sladkorno peno in spanje v šotoru. Dejal je, da bi šel rad na morje, na plažo. Da bi zgradil ogromen peščeni grad velik za celo družino. 

Zdaj se držimo v naši občini, kjer ni ne morja niti jezera niti primerne reke ali potočka za kopanje. Veliko pogosteje hodimo na pohode. Od trenutka, ko rečem, da gremo, do trenutka, ko smo vsi dejansko pred vrati, mine vsaj pol ure. Najprej se Matevžu in Maticu ne ljubi, nato po celem stanovanju iščemo oblačila. Pa lulat in kakat, pa Matic bi kratke, Matevž dolge hlače, medtem ko si Mija obuje športne copate brez nogavic. Kaos, zaradi katerega se bolj grdo gledamo še približno prvi kilometer hoje. A v naravi, v gozdu je hitro vse pozabljeno. Mija malce hodi in se še več nosi v nahrbtniku, midva spredaj drživa tempo, fanta se zadaj pogovarjata, razglabljata, iščeta najboljše palice in oprezata za gozdnimi škrati. Tik pred ciljem ju ponavadi začno zelo boleti noge in kolki, šestletnega Matica pa še križ. In žeja, žeja je neizmerna, pili bi na vsaka dva koraka.

No, ko se končno privlečejo na vrh grička, sledi okrepčilo - piknik malica s sendviči, pašteto, slanimi prigrizki in obvezno jabolki. Po petih sekundah so otroci kot prerojeni, kot da ne bi prej prehodili 2,5 kilometra v hrib in vmes skoraj izdahnili. Ne, podijo in lovijo se na vso moč. Zelo sem hvaležna, ker se včasih na sprehod lahko odpraviva tudi brez otrok. Ko Mija spi pri tašči, fanta pa gledata televizijo, rišeta, se merita v računalniških igricah ali igrata šah. Da, neprecenljivo je, da sva lahko tudi sama. Takrat se bolj malo pogovarjava. Večinoma sva tiho in se drživa za roke. Tišina paše.

Prija pa tudi, ko grem malo tudi popolnoma sama od doma, saj je včasih vsega preveč. Zadnjič je na primer Matic izzval Mijo z besedami: "Moja banana je večja kot tvoja!" Njegove besede so bile dovolj, da se je vrgla po tleh in neutolažljivo jokala kakšnih 15 minut. Čeprav sta bili banani seveda vsaj približno enako veliki. Ja, tudi s takimi "forami" se moram ukvarjati. Tudi zato sem bila izjemno vesela, ko sem se z avtomobilom po več kot mesecu dni odpravila v "šoping" po domače sire, skuto in jogurte na kmetijo v sosednjo vas. Uredila sem se - raztrgano in raztegnjeno "trenirko za doma" sem zamenjala za kavbojke in si celo umila lase.

Od koronakarantene si jih namreč umivam samo enkrat tedensko, čeprav bi si jih v resnici morala pogosteje. Imam tudi že več kot dvocentimetrski narastek in ugotovila sem, da sploh nimam toliko sivih las, kot sem si predstavljala. Prvič sem jih nekaj opazila po rojstvu Mije, zdaj so mi očitno povečini izginile. Mogoče sem manj pod stresom ali pa so sivino takrat povzročili ponosečniški hormoni. Ne vem. Vem pa, da bom med prvimi prosila, ali se lahko vsi cepimo, če bo na voljo cepivo proti koronavirusu. Ker me je strah novega virusa. Priznam. Bojim se, ker ni zdravila. Ker se virus čudno obnaša. Ker so zaradi njega zaprli cel svet.

Da, upam, da bodo hitro odkrili zdravilo ali cepivo. In da, verjamem, da novi virus res obstaja. Hkrati močno, močno stiskam pesti, da bomo letos lahko šli na morje.