Elektronsko oglasno sporočilo z naslovom "Kdaj ste nazadnje spali osem ur" sem odprla, da bi preverila, ali imajo morda kaj za uspavanje otrok. Sama namreč nimam težav z nespečnostjo. "Doooolgo" in neprekinjeno bi spala, če me ne bi otroci vsako noč nekajkrat zbudili.
Recimo Mija, ki spi še pri nama v spalnici. Mija, ki me sredi noči v najbolj globokih sanjah močno brcne z nogico direktno v oko. Ali ko mi ponoči v polsnu glasno oznani, da bo pospravila igrače s kavča, ali ko tipa po postelji in šepetaje sprašuje: "Mami, kje si? Ne vidim te." Fanta sicer precej dobro spita, z redkimi izjemami, ko je treba ponoči obelodaniti, da mora nujno lulati, ko je treba Maticu zmasirati boleče nogice ali ko je Matevža strah, ker v deževni noči sliši, da nekdo praska po oknu.
Po vseh pravilih bi morala biti dobro naspana. Zvečer zgodaj zaspim, pa tudi sicer me velikokrat "zmanjka" že pred otroki, dostikrat med večernim poslušanjem pravljic za lahko noč. In vsako jutro me prebudijo otroci. Najprej Matevž, ki zna kakšno jutro rogoviliti po stanovanju že pred 6. uro. Najbolj zgodnji so vsi trije že po ustaljenem in nadležnem pravilu ob sobotah in nedeljah, ko bi lahko pospali, ampak zakaj bi, če jim ni treba.
Praviloma razigrani in polni energije zbudijo mene, očka ob hrupu največkrat nemoteno spi in glasno smrči. Ne vem, kako mu uspe preslišati sto in eno otroško željo, ki jo je nujno treba izpolniti nemudoma in zdaj, takoj! Pa tudi sicer se mi zdi, da mamice slišimo vsak gib, vzdih, izdih in ječanje naših otročkov, medtem ko so očki bolj gluhi ali vsaj naglušni, kar zadeva omenjeno.
Ali pa se samo delajo, da ničesar ne slišijo. Spominjam se, kako sem bila utrujena in neprespana po prvem porodu, ko je Matevž zelo slabo spal. Neke noči se je stalno zbujal in zjutraj sem bila vnovič kot zombi. On pa je zjutraj po dobro prespani noči vstal in dejal: "Danes je pa Matevži lepo spal, se ni nič kaj dosti zbujal, kajne?" Lahko si mislite, kako hitro je vzel besede nazaj, ko je videl izraz na mojem obrazu.
Matevž je bil tipičen dojenček, ki ne spi. Nobena knjiga, članek, doktorska disertacija o spanju ni pomagala. Po dveh, treh mesecih po njegovem rojstvu sem bila kronično neprespana in vidno utrujena. Podnevi je spal po 15, 20 minut, najraje v naročju. Imel je vgrajen "višinski radar", saj se je zbudil vselej, ko sem ga želela odložiti v posteljico.
Vmes so me z vseh strani bombardirali z nasveti "ne pusti ga predolgo spati", "nikoli ne zbudi spečega dojenčka", "pazi, da ne bo prezgodaj zaspal", "uspavaj ga zgodaj, ne čakaj, da bo preveč zaspan", "samo ne dovoli, da bi se prečul" ... In nasvet starejšega "izkušenega" gospoda, ob katerem sem od silnega začudenja na široko odprla usta: "Dudo mu pomoči v šnops, pa bo spal."
Zanimivega predloga seveda nisem nikoli preizkusila v resničnem življenju, "čeprav so tako delali v starih časih in smo vsi preživeli". Pa tudi sicer po mojih ocenah "pijana duda" na Matevža ne bi delovala. Vse od rojstva je izredno nerad (za)spal in zdi se, kot da se je od nekdaj bal, da bi v spanju kaj zamudil. Še danes kot osemletnik vedno vstane prvi pred vsemi, včasih tudi pred 5. uro.
In meni recimo že dolgo nič ne pomenijo "zaspana ponedeljkova jutra". Po vikendu pogosto komaj čakam, da bodo šli v šolo in vrtec ter da bom lahko znova v miru delala. Da, pozabila sem, kaj pomeni, da se zjutraj zbudiš spočit in svež. Brez podočnjakov in občutka neprespanosti.
No, zdaj je tako ali tako vseeno, kdaj bomo vstajali in koliko se bomo zbujali. Znova smo vsi spet doma. Pestro je. In imam silen občutek, da "počitnice" ne bodo trajale samo en teden.
Ob delu od doma se mi na trenutke zdi, da se mi bo zmešalo, saj nimam niti sekunde miru. Potem se zaigrajo za kakšne pol urice, nato jim je znova "dooolgčas" in ne vedo, kaj bi počeli. Vmes ob prostem času hodimo na sprehode tudi v dežju, nabiramo jurčke, lisičke, marele in kostanj, pozorno pogledujemo v nebo, če Miklavž že peče piškote, rišemo svečke in posvetila na kamenčke za na grob.
In priznam, ko so oznanili, da bodo vrtci znova zaprti, sem si šla takoj naredit gin tonik. Trojnega, ker si ga zaslužim, ker mi pripada in ker sem ga potrebovala. Med srkanjem pijače sem se opomnila, da nam pravzaprav ni tako zelo hudo, da je marsikomu težje vsak dan, vsak trenutek, vsako sekundo.
Tako kot je zadnjič zapisala prijateljica: "Če so šolanje na domu, vnovično zaprtje in omejitve najhujše, kar nas v življenju čaka, takoj podpišem."
