Zbudila sem se še v eno jutro, ko smo bili kar štirje na veliki zakonski postelji (na srečo sva si že pred otroci omislila tedaj največjo možno, ki sva si jo lahko privoščila). Na 200 krat 220 centimetrov veliki žimnici se je eni strani k meni privijala Mija, ki me je z eno roko in eno nogo trdno objemala. Na moji drugi strani je bil Matic, počez in "vse štiri od sebe", medtem ko se je očka trudil ostati na postelji, ležeč na boku približno dva centimetra od posteljnega roba.

Besedo "razvajam" sem namenoma uporabila, ker sem jo slišala neštetokrat iz mnogih ust raznoraznih ljudi, ki so se počutili (samo)oklicane deliti nasvete glede skupnega spanja. Sprva sem jih morda še poslušala in veliko razmišljala o njihovih besedah. Celo poskusila sem in kratek čas vztrajala. Tedaj še dojenčka Matevža sem okoli 20. ure uspavanega položila v njegovo posteljico, kjer je spal do okoli 23. ure. Znova sem ga podojila, ga uspavala in okoli polnoči položila na njegovo bambusovo vzmetnico, medtem ko sem sama legla v počitku v spalnici.

Ločeno spanje je torej trajalo manj kot teden dni. Vse me je bolelo od nenehnega zibanja sredi noči in blazno sem bila utrujena. Potem ko se je Matevž zbudil, da sem ga po podoju uspavala in ga zatem položila v posteljico, sem vsega skupaj spala manj kot uro v kosu. Namreč, zbujal se je na dve ali tri ure in z njim sem se zbujala tudi jaz. Potrebovala sem več počitka in ugotovila sem, da ga bom vsem na najbolj enostaven način omogočila, če bom Matevža znova sprejmela v skupno posteljo.

Od tedaj sva spala skupaj. Ponoči sem dojila leže in tako Matevž kot tudi jaz sva med dojenjem pogosto kar zaspala. Tovrsten spalni način in ležeče nočno dojenje sem uvedla tudi pri Maticu in nato pri Miji. Otroška posteljica je bila posledično v njihovih najbolj rosnih letih vsega skupaj čez noč "uporabljena" največ 10-krat, zdaj pa v njej zvečer še zaspi Mija, ki se nato sredi noči iz otroške sobice prikrade v spalnico k meni v objem.

Tako torej nisem poslušala sicer verjetno dobromislečih, da bom otroke razvadila, če bodo spali pri meni v postelji, da otroci ne spadajo v posteljo staršev, da morajo biti v svoji sobi, da se bodo težje navadili spati sami, če bodo kot dojenčki in malčki spali pri meni in tako dalje. Ne, razmeroma hitro sem spoznala in sprejela, da je spanje z dojenčki in otroki naravno, da se vsi bolje naspimo, da se med spanjem povežemo, da mi prija njihova bližina.

Čeprav hkrati tudi priznam, da bi mi na vsake toliko odleglo in da bi se seveda bolje naspala brez nočnih "obiskov", ki pogosto zasedejo celotno posteljo, razmečejo vzglavnike, kradejo odejo, vzklikajo v sanjah, se premetavajo (tudi brco v glavo in boks na oko sem že dobila sredi noči). Podobno je vsako noč. Enkrat v polsnu sredi noči pride Matevž, drugič Matic, tretjič Mija.

Ponavadi se v resnici ponoči preselita kar dva izmed njih, včasih pa kar vsi trije (takrat se očka običajno do konca naspi v eni izmed prostih postelj v otroški sobi). Čeprav so že nekaj stari - Matevž pogumno stopica proti 10, Matic bo čez nekaj dni dopolnil osem let in Mija bo kmalu petletnica - jim skupno spanje očitno še vedno prija, jih pomiri ob morebitnih morečih sanjah, jim zadosti potrebo po bližini, dotikih, objemih. Meni pa tudi.

Zavedam se, da bodo še prehitro zrasli in da bova tedaj ostala sama na postelji, v spalnici, v stanovanju. Takrat bova - upam - objemala in grela drug drugega ter potihem ali naglas zagotovo pogrešala noči, ko smo se vsi skupaj gnetli na eni postelji.