Vsak dan smo pozorno in z največjo natančnostjo odštevali dneve do konca šolskega leta. Letos je tretješolec Matevž domov prvič prinesel spričevalo o šolskem uspehu z dejanskimi in ne zgolj opisnimi ocenami. Upam, da je ponosen nase in zadovoljen z dosežki. Jaz lahko rečem, da sem vesela, da sem ga pohvalila, da sem mu čestitala. Vem, da se je trudil, da je bil skrben in da je odgovorno vztrajal tudi med šolanjem na daljavo. Čeprav – roko na srce – vsaj na trenutke ni bilo enostavno in se mu kakšen dan res ni ljubilo.

Da, taka mama sem. Ne stremim po najboljšem odličnem uspehu s samimi peticami za vsako ceno, temveč spodbujam, naj se čim bolj potrudijo in naj bodo zatem ponosni na svoj uspeh kakršen koli pač bo. Vedno pohvalim in cenim trud ter ne prenesem prav dobro, če skušajo z brezdeljem vseeno na silo uspeti. Sama iz izkušenj vem in zdaj tudi oni počasi sami spoznavajo, da "iz nič ni nič" in da je treba za dosego cilja kaj narediti.

Spominjam se denimo Matevževega razočaranja ob prvi "slabi" oceni, ko je bil pri spoznavanju okolja ocenjen z dobro. Ni se učil, čeprav je vedel, da bodo pisali preverjanje znanja. Domov je prišel ves poklapan, žalosten in slabe volje; povedal je, da je dobil "trojko" in da ni znal "tega in tega in tega ...". Odgovorila sem mu, da je dobil še super oceno glede na vloženi trud. "Pomisli šele, kako lepo oceno bi dobil, če bi se učil," sem mu dejala. Obenem sem mu svetovala, naj se nauči manjkajoče podatke, čeprav je že bil ocenjen, da bo vseeno znal. Ker – po mojem mnenju so ocene eno, znanje pa drugo, in kar šteje, je seveda slednje. 

Razmišljam drugače kot moji starši. Spominjam se očeta, kako je takrat še mlajšemu vrtčevskemu Matevžu dejal: "Najboljši moraš biti. Samo najbolj uspešni so srečni ljudje." Takoj sem vskočila in sinu pojasnila: "Matevž, uspeh v resnici je, če si srečen v življenju. Če si zadovoljen, če se imaš rad, če veš, kdo si, in če se sprejemaš. Če si upaš poskusiti in če se znaš pobrati, ko ti morda spodleti." Namreč, kot mama si resnično želim zgolj, da bi odkrivali srečo in da bi jih spremljala povsod, a da bi se znali hkrati spopasti tudi z ne tako zelo lepo platjo življenja. Nikomur ni namreč "z rožicami postlano"; želim, da se zavedajo nepredvidljivosti in da obenem vedo, da jim bom vedno stala ob strani kot njihova največja oboževalka.

Prepričana sem, da je na vseh področjih vse lažje, če si srečen, samozavesten, zadovoljen. Vem, da smo za srečo otrok zelo odgovorni starši in prizadevam si, da bi jih spodbujala, da bi jim dala vedeti, kako zelo edinstveni in posebni so, da so sposobni in pametni. Ne pritiskam nanje, da morajo imeti najboljše ocene in da se morajo udeležiti vseh možnih tekmovanj. Ne, ker iz lastnih izkušenj iz otroštva vem, kako zelo velik pritisk zna občutiti otrok ob (prevelikih) zahtevah po doseganju (previsokih, prezahtevnih, preveč ambicioznih) ciljih, ki največkrat sploh niso njegovi. Veliko bolje je dopustiti našim malim ljudem ubrati svojo pot, raziskovati svoje radovednosti in dosegati lastne cilje in želje.

Tako in nič drugače. Pika.

No, medtem mi misli vse pogosteje uhajajo drugam. Na dopust, na počitnice, na potovanja. Srečna sem, ker je bilo še pred nedavnim negotovo, ali in kako sploh bomo potovali, kam, pod kakšnimi pogoji, za koliko časa. Danes skoraj zagotovo vem, da nam počitnikovanje na otoku ne uide. Tako kot jih jaz nestrpno pričakujem, so morskih valov neučakani otroci. Skoraj celo leto niso plavali, kopanje v bazenih je bilo onemogočeno, vmes je bila mrzla zima.

Poletje si težko predstavljam brez morja, brisač pod borovci, šumenja valov ... in vzklikov "Mami, mami, poglej, poglej!" Vem, da ne bom ležala na plaži, vem da dopust ne bo brezdelen, brez stresa in z možgani na "off". A skupaj bomo ustvarjali nepozabne spomine, ki jih nihče ne more izbrisati in ki nas bodo spremljali vse življenje. Letos bomo karseda je možno preživeli na obali, hvaležni, ker nam je dano. Malo bo z otroki očka, malo jaz in največkrat nas bo vseh pet na kupu. Pestro, zabavno bo in na trenutke naporno bo. Komaj čakam!