"Življenje se obrne na glavo, ko postanete starši," je neštetokrat slišan in še kako zelo resničen stavek, s katerim se lahko poistovetimo vsi, ki imamo otroke. Zadnjič ga je izrekel novopečeni očka, ki je dodal, da se nihče vnaprej ne more pripraviti in nihče ne more niti v najbolj divjih sanjah predvideti, kaj ga čaka.

Da, življenje se obrne na glavo, za vsakega drugače. Odvisno je od otročka, ki staršem razburka in popestri njihov vsakdanjik in seveda tudi od staršev. Zagotovo pa je starševstvo polno izzivov in tudi naporno, a hkrati zelo, zelo lepo. In za nič na celem svetu in planetu, pa v širnem vesolju tudi čez črno luknjo ne bi menjala občutka, ko se vsi skupaj objemamo, smejemo, ljubkujemo ... Ko se imamo radi. 

Spominjam se, kako sem si materinstvo predstavljala kar precej idilično. Prepričana sem bila, da bom najboljša mamica na svetu in se bom o vsem pogovorila z otroki, da jih ne bom silila v nič in ne bom pametovala, da bo v naši hiši umirjeno vzdušje in ne bom nikoli težila ter predvsem nikdar kričala. No, zdaj opažam, da težim na dnevni ravni parkrat na dan, da je mir morda namenjen drugim, da je včasih treba vztrajati, četudi jim kaj ne ugaja. Nikakor nisem ponosna, a priznam, da občasno izgubim živce; običajno tedaj, ko tisočkrat povem eno in isto stvar, pa se jih tudi tisoč in prvič ne prime.

Posebna rubrika 'Saj ni res, pa je' so odhodi od doma. V šolo in vrtec se po daljšem ali krajšem bujenju (odvisno od dneva) še nekako uredijo brez večjih pretresov, medtem ko je oditi kam drugam že podvig. Praviloma moram vsaj uro prej napovedati, da bomo v kratkem odšli in opominjati, naj se oblečejo, pripravijo, uredijo, umijejo, gredo na stranišče, pijejo, da ne bodo žejni ...

Seveda jih takrat vse kavbojke tiščijo, kar naenkrat nimajo ničesar za obuti, ne najdejo bunde in kape s šiltom. Mija ponavadi mrzlično išče točno samo enega in edinega od 120 dojenčkov in Matic si pozabi obleči spodnje hlače. Na srečo so dovolj veliki, da se v avtomobilu že znajo sami varno pripasati v stolčke (kar je zame poseben uspeh in velika sreča) in ko se končno odpravimo, se seveda vedno – ampak res vedno – vsaj eden za prvim ovinkom oglasi: "Mami, umrl bom od žeje. Smo vzeli vodo s seboj?"

In če sem prej vsak dan v miru in sede pojedla med tremi in petimi obroki, sem danes neskončno hvaležna, če mi uspe za mizo brez vstajanja zaužiti vsaj en pretežno zdrav obrok na dan. Večinoma vmes strežem, opozarjam, naj se ne gugajo na stolu in se seveda hudujem, ko kdo pade s stola. Pa prosim, naj sedijo za mizo in ne vstajajo med jedjo, naj se nagnejo nad krožnik, da ne bodo preveč umazali in nadrobili, naj se ne grebejo, ker je hrane za vse dovolj ... Oh, malo, malo je miru za mizo.

Malo, malo miru je tudi ponoči. Pomanjkljivo sem spala, ko so se kot dojenčki še dojili, zdaj spimo bolje, a ne še celo noč. Mija je še pred nedavnim spala pri nama v veliki postelji v spalnici, približno dva tedna spijo vsi trije v otroški sobi. Seveda proti jutru pride k nama, včasih se ji pridružita fanta in se nas vseh pet stiska, dokler ne vstanemo. Če potegnem črto, nisem spala v kosu obveznih osem ur že več kot devet let in verjetno tudi še nekaj časa ne bom. Če me ne zbudijo otroci, se prevečkrat sredi noči zbudim sama in pišem sezname opravil, nujno potrebnih nakupov in obveznosti. V vseh pogledih sem postala mnogo bolj produktivna. Vse postorim takoj, hitreje in učinkoviteje. Če me je prej po prihodu z morja en sam samcat kovček čakal tudi po en teden, zdaj z očkom razpakirava v največ 10 minutah in vmes poskrbiva še za tisoč in eno stvar, ki nikakor ne more počakati.

Kot mama sem med drugim tudi spoznala, kako enostavno je iz ničesar narediti hud problem, ki je hkrati tako zapleten, da ga nikakor ni mogoče rešiti z uporabo zdrave pameti (četudi silovito in na vso moč napneš vse možganske celice, ki jih premoreš). Prav tako vem, da do njihove selitve od doma ne bom več deležna niti trohice intime v kopalnici, denimo. Prav tako ne poznam več tišine - živahen direndaj je, ko so vsi trije skupaj in ni spokojno niti, ko so vsak v svojem kotičku. Nikoli več nimam prazne glave. Velikokrat razmišljam o prihodnosti in se sprašujem, ali bo vse v redu, ali bomo zdravi in veseli. Skrbi me zanje - kratkoročno, da se ne bodo poškodovali in ali bodo varno prišli iz šole ter dolgoročno, kako se bodo znašli, ali bodo našli srečo, ali jim podarjam dobro popotnico za življenje, ali bodo hodili po pravi poti.

Ob zgornjem zapisu se znova zavedam, kaj vse starši zmoremo. In res se lahko vsi poistovetimo s stavkom: "Jaz sem mama/oče, kakšna pa je tvoja super moč?"