Prvič sem se popolnoma nevede izdala, ko sem doma mrzlično iskala škatlico za spravljanje mlečnih zobkov, ki so jo za rojstni dan dobili v vrtcu od vzgojiteljic. Drugič sem se po telefonu po zvočniku pogovarjala z mojim očetom, njegovim dedkom. "Joj, veš kaj je Matic izjavil? Da želi 100 evrov za zob!" sem mu dejala. "Ja, imaš tri otroke in vsak ima 16 ali 20 ali kolikor pač že mlečnih zob. Pa saj boste bankrotirali!" mi je odvrnil v smehu. Skoraj v isti sapi je Matic že zakričal: "Vidva sta zobna miška! Vem! Zakaj si pa iskala škatlico in zakaj tebe skrbi za denar, če bi ga morala prinesti zobna miška?"

Takrat sem vedela, da mi ne preostane drugega kot razkritje resnice. Potiho sem mu priznala, da ima prav, in ga hkrati prosila, naj ne pove Miji. Kljub velikem odkritju pa se ni hotel odpovedati "čarovniji". Pod vzglavnik je zvečer dal pismo, ki ga je po njegovem nareku in z nekaj popravki zapisal Matevž. "Ponoči bom imel odprta usta. Tam boš našla zob. V trebuhu mi pusti 100 evrov ali 20. Popravek. Pod povštrom. Draga zobna miška." Pismi sem zamenjala, ko je spal. "Dragi Matic! Iskala in iskala sem tvoj zobek, pa si me skoraj pojedel. Upam, da si lepo spal in da ti je všeč moje darilo. Tvoja zobna miška." Škrta "miška" je poleg pustila "samo" en kovanec za dva evra. Po moji skrbni in premišljeni oceni da bo več kot dovolj za zobek, ki je pristal v želodčku in nato verjetno naprej v stranišču.

Poštarka je konec prejšnjega tedna pripeljala šolske potrebščine za fanta, ki sem jih naročila že na začetku poletja. Matevž je bil pričakovano navdušen. Z velikim veseljem je podpisal in zavil zvezke, zložil vse potrebno v peresnico in v torbo, si uredil športno opremo in nove šolske copate. Matic pa ... No, Matic je pač drugačen. Vse je z zanimanjem pogledal in pregledal. Podpisoval pa on ne bi; raje bi, da bi mu zvezke podpisal Matevž. Po dolgem in zame precej izčrpavajočem pogovoru, da mora za svojo šolo pač poskrbeti sam, in po njegovem neuspelem prepričevanju, da bi res, res rad imel podpisane zvezke s prečudovitim Matevževim rokopisom, se je končno vdal. S hudo muko je v pol ure z imenom in priimkom podpisal tri zvezke, nato pa si je vzel odmor - bolela ga je roka. Obenem je ugotovil, koliko so na boljšem njegovi prijatelji s kratkim imenom, recimo Jan, Žan in Val. Dolgo in na široko ter (pre)večkrat je ponovil, da bi imel tudi on rajši krajše ime. Ne vem, mogoče se bo ob dopolnitvi polnoletnosti preimenoval, za zdaj sem mu približno 47-krat povedala, da tako pač je. Pač. "Pač" je tudi sicer izjemno priljubljena beseda v včasih celo preveč bogatem besednjaku vseh mojih otrok. Na primer: "Zakaj znova nisi dvignil pokrova straniščne školjke?" - "Pač." Ali: "Zakaj znova izzivaš Matevža?" - "Pač." Ali: "Zakaj so po tleh v dnevni sobi vzglavniki in pokrivala iz vajine sobe?" - "Pač."

Verjetno bo kmalu tudi moj pogost odgovor "pač". Recimo: "Mami, zakaj ne smemo sladoleda po kosilu?" - "Pač."

No, vmes smo se vrnili z "dolgega" morja in smo optimistično načrtovali, da bomo šli še za nekaj dni malo čez mejo v Istro. A v zadnjem hipu smo si premislili. Grozili so z uvrstitvijo Hrvaške na rdeči seznam in z uvedbo obvezne 14-dnevne karantene. Zdaj gremo čez prost vikend predvidoma raje malo po Sloveniji ... Čeprav se v resnici lahko okužimo kjer koli ... seveda tudi pri nas. Tudi v trgovini, kamor bom morala po nakupih novih oblačil in verjetno tudi kakšnih čevljev.

Da, res zanimivo, kako hitro rastejo.

Matic gre v prvi razred, Matevž v tretjega. Ravnokar berem, da bodo šli vsi v šole, tako osnovnošolci kot tudi srednješolci. Vse mamice, ki jih poznam, so se neznansko razveselile novice, ki jo je javnosti obelodanila šolska ministrica. "Jesss!", "Super!", "Oh, sem si oddahnila!", so bili približno njihovi komentarji. Jaz upam, da bodo tudi celo šolsko in vrtčevsko leto ostali v šolah in vrtcih ter da bodo zdravi. Da ne bodo vnovič vsega zapirali sprva zaradi posamičnih obolenj, nato zaradi množičnih izbruhov. Močno stiskam pesti, da bomo zdravi. Vsi. Mi, vi, oni. Vsi.