Veliko mamic ob veseli novici, da pričakujejo drugega otroka, poleg nepopisne sreče hkrati občuti strah pred tem, ali bo zmožna drugega otroka ljubiti kot prvega. Porajajo se podobna vprašanja, kot so – ali bom imela dovolj ljubezni za oba? Kaj bo z malčkom, ko bom v porodnišnici? Kdo bo poskrbel zanj? Mu bodo znali zvečer prebrati pravljico, kot mu jo berem sama? Bodo vedeli, kdaj ga objeti in kdaj potrebuje tolažbo? Kako jima bom namenila enako merico pozornosti? Se bo počutil starejši zapostavljenega? Bom sploh lahko imela mlajšega rada kot njegovega sorojenca? 

Tudi sama sem se spopadala z istim vprašanjem. Moj prvi sin je nežen, tankočuten, skrben. Ima velike modre oči in nežne poteze, širok nasmeh, dolge lase in biserne zobke. Pa luknjice v licih. Pravi lepotec. Ve, kdaj potrebujem objem, in zna lepo pobožati po laseh. Njegovi objemi so močni, njegov smisel za humor neomajen. Umetnik po duši, raziskovalec v srcu. Moja prva ljubezen. 

Kako bom imela lahko prav tako rada bitjece, katerega srce bije pod mojim? Nihče se namreč ne more kosati z ljubeznijo, ki si jo je zase vzel starejši sin. Bom zmožna obema dati sorazmeren del srca? Resnično me je skrbelo vso nosečnost. In sem se trudila, da bi v času nosečnosti čim več časa namenila prvorojencu. Da bo prejel toliko pozornosti in ljubezni, da mu je slučajno ne bi manjkalo tistih nekaj dni, ko bom morala z njegovim mlajšim bratcem odležati v porodnišnici. Sva risala, brala, se žgečkala in smejala. Sva hodila na sprehode, se pogovarjala, štela in pela. 

In potem je napočil čas resnice. Čas, ko je na svet privekal njegov mlajši bratec. Totalno nasprotje. Debelušni kratkolasec s širokima sprednjima zobema. Fantek, ki ve, kaj hoče in česa ne mara, že od prvega dne svojega življenja. Vztrajen, bojevit, zabaven in močen. Pravi vodja. Ni nežen, prej robusten. Z obema rokama me zagrabi za lica in mi skozi zobe pove: "Mamiiiii, te mam jad!" In moje srce takrat vztrepeta in vem, da so bili vsi dvomi, ki sem jih kdaj koli imela nesmiselni, brezpredmetni. Ta mali nagajivec je našel čisto svojo pot do mojega srca. In si je vzel tisto ljubezen in pozornost, za kateri me je skrbelo, ali ju imam dovolj še zanj. In je navihan, ljubezniv in igriv. Se postavi tako zase kot za brata. Vsem da vedeti, da z njim ni šale. 

In ga ljubimo z vsem srcem kot starejšega. In še prav so imele vse, ki so trdile, da se pri otrocih ljubezen ne deli, temveč množi. 

Kar pogumno, torej, mami. Brez skrbi. Ljubezni imaš dovolj za vse.