December prinaša čarobnost, ki jo še posebej močno doživljajo otroci. Vsak po svoje, na svojevrsten način. Čeprav 11-letni Matevž in skoraj 10-letni Matic več ne verjameta v dobre može, se še vedno razveselita srečanja z njimi in sta otroško srečna v pričakovanju daril. V domišljiji šestletne Mije je čudežnost še zelo živa in zadnji mesec v letu se vselej zelo potrudi. Kajti ve, da sveti Miklavž, Božiček in dedek Mraz obiščejo in obdarujejo le najbolj pridne.

Čeprav tudi ona vsaj malce dvomi. Zanima jo, kako je lahko dedek Mraz na več krajih naenkrat. Odgovorim ji, da gre za čarovnijo. Zanima jo, zakaj je enkrat suh in drugič s trebuščkom. Odgovorim ji, da je enkrat jedel solato in drugič piškote. Zanima jo, zakaj ima enkrat kratko in drugič dolgo brado. 

Odgovorim ji, da je bil prvič pri brivcu, drugič pa ga je nagajivi škratek skrivaj posipal s magičnim prahom. Zanima jo, zakaj enkrat govori slovensko in drugič hrvaško. Odgovorim ji, da zna vse jezike sveta. In tako naprej in nazaj, pa levo in desno, saj vprašanjem kar noče in noče biti konca.

Zanimivo. Jaz sem kot otrok razmeroma dolgo naivno verjela v edinega dobrega moža, ki sem ga takrat poznala in ki me je obdaroval ob prehodu v novo leto. Ne spominjam se, da bi izpraševala njegov obstoj. V bistvu sem ga videla enkrat v decembru na edinem sprejemu v središču mesta, ko nas je vse skupaj nagovoril, da moramo otroci ubogati starše, nato pa je s snežinkami dobrodušno razdelil bonbone in pomaranče ter se poslovil za eno leto.

Da ... v mojem otroštvu so bili prazniki bolj skromni, a niso bili zato nič manj čarobni. Dedek Mraz je bil eden in edini, darila so bila preprosta in uporabna. Pod novoletno smrečico so našli prostor hlače, kapa, šal in rokavice, enkrat na moje blazno veselje čisto nove smučke, saj sem stare prerasla. Sreča je bila neizmerna  in veselje je trajalo.

Danes je drugače. Vsega imamo dovolj. Preveč. December se vsaj v trgovinah začne že takoj po poletju, ko na police pohitijo z božično-novoletnimi okraski. Pričakovanje se stopnjuje do veselega decembra, ki je poln prazničnih dogodkov in doživetij. Miklavži, Božički, dedki Mrazi so na vsakem koraku, darila so pogosto prebogata in za moj okus jih je preveč. Dostikrat so pavšalna in ne preveč iskrena. Obdarujemo se vsepovprek.

Tudi zato sem se letos odločila spremeniti trend obdarovanja z milijonom neuporabnimi igračami in sladkarijami. Nečakinjam in nečakom bom podarila družinsko doživetje in ne materialnih stvari. Izbrala sem skrbno in po moji oceni jim bo pisano na kožo. Mislim, da si bodo bolj zapomnili preživljanja skupnega časa, in upam, da jim bo ostalo v večnem lepem spominu. 

Tako kot se Matevž, Matic in Mija spominjajo, kako luštno smo se imeli lani, ko smo šli decembra skupaj v mesto na lučke in vroč kakav s penicami, ko smo obiskali žive jaslice ter ko smo skupaj pekli in okraševali čokoladne medenjake. Na starega leta dan pa smo bili doma. Skupaj smo 31. decembra zvečer pojedli celo sladoledno torto in z otroško penino nazdravili novemu letu. Okoli 21. ure smo družno zaspali na veliki postelji v spalnici ter se v novo leto zbudili z nasmehom na ustih in poljubčki na licih.

Oh, naj tovrstna čarobnost traja ... Ne samo med prazniki. Ker ... ob spominih na moje otroštvo in med opazovanjem otrok, kako doživljajo in preživljajo najlepša leta, vidim, da čarovnija ne glede na vse ostaja in vztraja. Najdem jo v njihovih iskrenih nasmehih, toplih objemih in v iskricah v očeh, ko jih nekaj popolnoma spontano razveseli. In takrat sem presrečna z njimi.