Vmes pa živimo. 

Vsak zase, skupaj, v paru, kot družina. Različno, kot smo si različni kot posamezniki. Sami, a vendar živimo v družbi, konstantno smo v interakciji z drugimi ljudmi, kar pomeni, da smo vedno znova izpostavljeni socialnim stikom. 

Nekje na poti se je, sorazmerno z razvojem tehnologije in družbenih medijev, izgubil občutek za komunitarnost, za skupnost, za solidarnost. Da, še vedno znamo stopiti skupaj ob situacijah, kjer nam mediji ali ravno socialna omrežja predstavijo takšen ali drugačen fenomen; družino, ki rabi pomoč, bolnega otroka, ki rabi novo zdravilo ali terapije, ki jih država iz takšnega ali drugačnega razloga ne zagotovi (tudi mi smo bili eni izmed njih in za to bom večno hvaležna), pa vendar sami težko najdemo čas zase, za svojo družino, kaj šele za svoje prijatelje, znance. 

Čedalje bolj smo oddaljeni drug od drugega, potopljeni v individualizem in socialno distanco, ki jo je nedavna epidemija le še poglobila. Časi so nepopustljivi ali pa smo se samo mi izgubili. In bolj ko razmišljam, bolj se nagibam k temu, da je tudi v družini čedalje več individualnosti. Vsak zase, vsak za svoje potrebe, vsak, kakor se njemu zdi prav. Ni uglašenosti, ni kompromisov, ni prilagajanja drug drugemu, ne vidimo se več, res vidimo, opazimo. 

Da o komunikaciji med partnerjema sploh ne začnem. Ampak danes ne bo tekla beseda ali bolje tipkovnica o individualnosti, ravno nasprotno, rada bi govorila o družini kot o ekipi. V duhu preteklih športnih dogodkov, ko smo Slovenci pokazali borbenost in srčnost, se je na marsikateri tekmi, predvsem košarkarski, opazilo, da ko ekipa ni bila uglašena, je bil rezultat tekme porazen. Situacija, ki mi je dala ogromno za misliti. 

Družina je sestavljena iz posameznikov, ki na nek način tvorijo ekipo, in kadar ne deluje sinhrono, na plano pridejo nesoglasja, nestrinjanja in ozračje zasičijo težave. Ne govorim le o uglašenosti obeh partnerjev, tudi otroci pridajo svoj delež, vendar ker so ti po večini odsev staršev, bi se tu osredotočila predvsem na partnerski odnos. 

Veliko bolj bi se morali zavedati, da je skupnost sestavljena iz posameznikov, ki se kot individualno, odraslo in zavestno bitje razvija po svoji poti, ima svoje želje, ideje, koncepte in hotenja. In prav je tako. Prav je tudi, da se vsak posameznik razvija skladno s seboj, "trenira" sam za življenje, ampak ko si zgradi družino, bi moral vanjo prinesti svoja znanja, predvsem pa odgovornost za svoja dejanja, početje, čustva, občutke in besede. 

In prav tako drugi partner. 

In če želita, da družina deluje, je potrebno na neki točki vzpostaviti sodelovanje in skupno delovanje, da bi odnos med njima deloval harmonično, da bi bila tekma življenja uspešnejša in bi bilo veselje skupno. Ne govorim o neki iluzorni predstavi idealnega odnosa, ker žal le-tega ni. Vedno in povsod pride do trenj, do nesoglasij in komunikacijskega šuma, kot ga rada poimenujem, ko se zdi, da bi partnerja dejansko govorila različne jezike. 

Govorim o nekem splošnem pogledu, kjer mislim, da vsak posameznik stremi k temu, da je odnos znotraj partnerstva in družine večji čas složen in radosten. Seveda tu pridejo tudi otroci, ki so od malega ene ogromne vpojne gobe vtisov, znanja in situacij iz svoje okolice, primarno družine in odnosa med mamo in očetom. 

Tudi oni so samostojna bitja, s svojim poslanstvom na tem svetu in kot take bi jih bilo treba obravnavati. Ni jim treba posnemati in izživljati naših sanj in naših idej, kakšni naj bi bili, temveč bi jim bilo treba omogočiti se razvijati v njihovem ritmu, skladno z njihovim življenjskim ritmom. 

In le tako bi lahko tudi sami pridali v družino največ ekipnega duha. 

Le če bomo starši pri sebi naredili spremembo, pokazali ekipni duh, začeli sodelovati v prvi vrsti sami s seboj, da bomo v svojem delovanju dovolj avtentični, samozavedni in pomirjeni, nato s partnerjem, bomo svoje otroke naučili, da so vrednote, kot so sodelovanje, solidarnost, sprejemanje kompromisov, odgovornost, spoštovanje in ponižnost, še kako v modi in še kako potrebne za življenje.