Pred leti sem zelo rada sodelovala kot prostovoljka in z organizacijo, v kateri sem delovala, smo vsako leto v okviru trajnostnih programov na tedenske počitnice pripeljali socialno ogrožene otroke s področja Zahodnega Balkana. In kadar koli je prišla skupina novih otrok in smo se skupaj podali na sprehod po različnih slovenskih mestih, sem bila ponosna in fascinirana, da so izmed vsega otroci vedno izpostavili in se navduševali nad enim samim dejstvom: »Wau, kako je pri vas v Sloveniji čisto! Nobenih smeti po tleh,« so drug za drugim ugotavljali. Moje srce pa je kar pelo. 

Izhajam namreč iz družine, kjer mi je bila že v ranem otroštvu vcepljena mislenost, da je treba za okolico skrbeti ravno tako lepo kot tudi zase in svoj dom. Tako, kot vstaneš vsako jutro in si umiješ obraz ter zobe in počešeš lase, je prav da tudi neguješ svojo okolico, v kateri živiš in tudi tisto, ki jo vsakodnevno ali občasno obiščeš. Svet je naš in mi smo njegovi. 

Tako je oče znal večkrat organizirati skupino otrok in mladostnikov, ki so se radi zadrževali na otroškem košarkarskem igrišču v blokovskem naselju. Mi smo namreč živeli ravno v bloku tik za igriščem, kar je dajalo vsem nam občutek, da je igrišče pravzaprav naše hišno dvorišče. Dva ali trije izmed starejših mladostnikov so se odpravili do bližnje bencinske črpalke, kjer sta poprosila za nekaj rokavic za enkratno uporabo, ki jih sicer uporabljajo šoferji pri točenju goriva v avto. Oče je medtem priskrbel vreče za smeti in tako smo vsi radostno sodelovali v akciji pobiranja papirčkov, ogorkov, steklenic in drugih odpadkov, ki so se zaradi nepridipravov znašli na zelenici ali igrišču. Na koncu smo se vsi prijetno utrujeni, a ponosni usedli na tribuno, za nagrado pa smo spili sok, dobili kakšne bonbončke ali pecivo izpod rok matere. To so bili čudoviti časi, v katerih pa sem med drugim prejela tudi pomembno lekcijo: »Smeti sodijo v koš za smeti, ne v našo okolico!«

Od malih nog sem zato vedno, ko sem izpraznila plastenko s sokom, si obrisala nos z robčkom ali pojedla rolado, pakirano v plastičen zavojček, najprej pogledala, če je v bližini kakšen koš za smeti. V kolikor ga ni bilo, sem odpadek spravila v žep, torbo ali nahrbtnik in ga ob prvi priložnosti odvrgla v zabojnik. Niti predstavljam si ne, da bi kadar koli v življenju smet preprosto odložila na tla. To je zame popolnoma nepredstavljivo. 

Ravno tako je s cigaretnimi ogorki. 

»Cigaretni ogorki niso nedolžna smet Cigaretni filtri so narejeni iz celuloznega acetata oziroma acetilceluloze. To je termoplastični polimer, narejen iz celuloze, ki je obdelana z ocetno kislino. Uporablja se kot osnova za umetna vlakna in plastiko. Da se ta vlakna razgradijo, pa je potrebnih tudi več desetletij. Čeprav so cigaretni ogorki razgradljivi, ne spadajo med biološke odpadke, saj še zmeraj vsebujejo strupe (ne smemo jih torej kompostirati), filtri v cigaretah pa so narejeni iz majhnih plastičnih delcev. Cigaretni ogorki torej ne sodijo na tla, gozdne poti, reke, morje in nasploh v naravo. Prav tako ne sodijo v koš za biološke odpadke. Odvreči bi jih morali v zabojnike za preostanek odpadkov,« opozarjajo na uradni spletni strani javnega komunalnega podjetja Jesenice.

In čeprav je za smeti v današnjih časih v Sloveniji dobro poskrbljeno ter se ljudje čedalje bolj zavedajo pomembnosti čistega okolja in ekološkega ravnanja, je še vedno veliko preveč takih, ki cigaretne ogorke preprosto ugašajo na tleh in jih tam tudi pustijo. Tudi in predvsem v okolici otroških igrišč, kar se mi zdi nedopustno. 

Še vedno rada - zdaj že s svojima otrokoma, obiskujem košarkarsko igrišče v blokovskem naselju, kjer sem odraščala. Opremili so ga namreč s klopmi in igrali za mlajše otroke, zato se zelo radi zadržujemo tam, kjer se tudi moja otroka lahko veselo igrata z družbo prijateljev. In žal tudi na tem mestu opažam vsepovsod ogromno cigaretnih ogorkov, ki pa ne padajo na tla in se ugašajo izpod stopal mladostnikov, ampak s strani staršev, ki sedijo na klopeh, čvekajo in spremljajo otroke med igro na igrišču. Občutek imam, da smetijo lastnim otrokom in da jim je za to popolnoma vseeno. Tudi moj mož je kadilec, cigareti me ne motijo, občasno ga prižgem tudi sama. Vendar si ne predstavljam, da bi kdo izmed naju cigaretni ogorek pustil na tleh, predvsem pa ne na otroškem igrišču.

Je res tako težko vstati s klopi, narediti dva koraka bolj v stran in cigareto ugasniti v pepelniku na vrhu koša za smeti? Kakšen vzor dajemo s tem svojim otrokom? Smo res tako ležerni, da nam je vseeno, da malčki, ki so komaj shodili po tleh pobirajo 'čike'? Sekunda, dve in ga že žvečijo v ustih, saj niti ne vedo kaj so prijeli v roke. 

Ni mi težko pobirati za drugimi mamami. Oče me je naučil, da naj mi ne bo izpod ponosa pobrati tujo smet in jo odvreči v bližnji koš. Tudi za metlo sem že prijela in medtem, ko sta se otroka igrala na igralih, sama pometla okolico, polno cigaretnih ogorkov. Vem, da bom s tem marsikaj naučila svoje dva otroka in da one dva ne bosta tista, ki bosta sebi in svojim potomcem zastrupljala svet. Česa pa boste vi naučili svoje otroke?