Čeprav otroci s šestimi, devetimi in 10 leti niso več malčki, se še pogosto radi vsi družno in močno, močno stiskamo na naši zakonski postelji. Na njej se nagnetemo in se dolgo crkljamo skorajda vsa zaspana sobotna jutra, ko se nam nikamor ne mudi. Takrat se smejimo, krohotamo, kotrljamo in žgečkamo, se objemamo, pobožamo in delamo lene načrte za prost dan.

Najmlajša, zdaj šestletna Mija, je pri nama čisto vsako jutro. Vsako noč sicer zaspi v svoji posteljici, ampak ponoči po temi vselej pritava v spalnico v moj ali očkov objem. Vidim, da potrebuje najino bližino, da ji vzbuja varnost in potrditev, da jo imava zelo rada. Ni lepšega, ko se stisne k meni, šepetajoč "Mamiiii", in na kraj pameti mi ne pade, da bi ji tedaj modrovala, kako zdaj pa res že šteje dovolj let za samostojno spanje in naj gre stran. 

Ne. Otrok nikdar nisem podila iz spalnice, rekoč, naj gredo nazaj spat v svojo posteljo. Ko so bili še dojenčki, smo spali skupaj, ponoči sem jih dojila po mojem mnenju najbolj udobno – leže. Pogosto sva bila med dojenjem oba v polsnu in sva se na koncu oba bolj spočila in naspala.

Se pa spominjam, da sem pri prvem – Matevžu – po prihodu domov nekaj časa živela v zmotnem prepričanju, kako bo mirno kot dojenček spal v svoji posteljici, nato ga bom ponoči enkrat ali dvakrat podojila in bo zatem mirno zaspal znova v svoji posteljici. Kaj hitro sem spoznala, da nama bolj odgovarja skupno spanje ob dojenju leže. Vmes sem lahko počivala z zaprtimi očmi, Matevž je običajno zaspal dalje. In lepe izkušnje so obrodile sadove – pri Maticu in Miji sem že ob odhodu iz porodnišnice vedela, da bova vsaj prvih nekaj mesecev spala skupaj in sva res. Od njunega prvega dne po prihodu domov.

Vem, da znajo nekateri modrovati, da otroke s skupnim spanjem razvajamo, da je slabo za njihov razvoj, da ne spadajo v zakonsko posteljo, da potrebujeta mamica in očka svoj (intimen) prostor ... No ... Odkar sem mamica, sem se sprijaznila, da me povsod nekdo spremlja. Če ne osebno, pa vsaj z očmi, besedami, pogosto tudi mislimi ... Nikoli več nisem popolnoma sama, kar sprejemam in me v bistvu sploh ne moti.

Nadalje sem prepričana, da otroci potrebujejo našo bližino. Včasih bolj, včasih manj, ne glede na čas dneva in njihovo starost. Celo jaz bi se pri svojih 43. letih še vedno močno rada znova ljubeče stisnila k mamici, pa je žal več nimam. Zatorej po mojem mnenju in opažanju skupno spanje kvečjemu pripomore k čustvenemu razvoju, zdravi navezanosti in krepitvi vezi.

Glede razvajenosti pa tudi ne vem, če argument ravno pije vodo. Včasih, v otroštvu naših babic in dedkov, so pogosto vsi skupaj spali v enem prostoru, na skupni postelji, ob vznožju, počez, na glavo ... Kjer so pač našli prostor za zelo, zelo potreben nočni počitek. Nihče se ni pretirano ukvarjal s skupnim spanjem in verjetno pravilno sklepam, da niso bili razvajeni.

Vem pa, da moj spanec ni v kosu in da še dolgo ne bo enak kot poprej. Da starši ne spijo kar šest let po rojstvu otroka in da je najslabši nočni počitek prve tri mesece po rojstvu otročka, je pokazala tudi raziskava britanske Univerze Warwick (in verjamem, da ni edina tovrstna). Bi se lahko kar poistovetila, z eno razliko – prvi mesec po rojstvu so naši trije (in midva z njimi) kar dobro spali, pogosteje so se začeli ponoči prebujati v poznejših mesecih, pri nekje pol leta in pozneje. Na njihov (in posledično najin) nemirnejši spanec so verjetno vplivali rast, ki je zahtevala pogostejše dojenje, izraščanje zobkov, povišane temperature, boleča ušesa, prehladi ...

Ob vsem, kar se jim je dogajalo, pa so vedno, vedno, vedno vedeli in se zavedajo, da lahko kadar koli pridejo k nama. Tudi sredi noči. Kajti zelo stremim, da se bodo zmeraj in povsod zavedali, da sva tukaj zanje. Kadar koli in kjer koli.