Zadnje čase je v naši družini pestro. Na trenutke kaotično. Najstarejši, 11-letni Matevž počasi vstopa v puberteto, devetletni Matic in šestletna Mija sta nekajkrat dnevno (vsak dan!) kot mačka in miš. Če dva "ukrotim", mi za tretjega zmanjkuje moči. Ko je najhuje, si ponavljam: "Saj so samo otroci. Vdih, izdih, vdih, izdih ... vse je v redu." In ja, priznam, da občasno tudi izgubim živce in zakričim.

Velikokrat je kaos med oblačenjem, urejanjem, opravljanjem gospodinjskih opravil, ko je razmetano, ko oblačila za seboj puščajo kar po tleh, ko se izzivajo med seboj. Včasih se nikakor ne morejo dogovoriti, kaj bi imeli za večerjo, in se zediniti, kaj bi skupaj gledali po televiziji. 

Dostikrat je "živahno" pred spanjem, ko vsaj eden še sploh ni zaspan ter "popolnoma nehote" moti druga dva z denimo glasnimi vdihi in izdihi, petjem "uspavanke" ali trkanjem ob rob postelje. Zvečer prošnje ne zaležejo in je manj potrpljenja, saj smo vsi utrujeni. Zato se takrat dostikrat spremo, čeprav ni potrebe. Ker je vse hitro pozabljeno, ko končno zaspijo in nastane tišina ter imam (preden tudi sama zaspim) končno pet minut zase ali za naju.

Ko se stvari umirijo, imam vselej slabo vest. Sprašujem se, ali sem (dovolj) dobra mamica, ali bom zmogla, ali otroci vedo, da jih imam rada ... in se takrat počutim tako sama. Čeprav vem, da so kaotični trenutki del starševstva in da jih preživljajo v vseh družinah, resda v nekaterim manj, a v drugih – tako kot pri nas – bolj intenzivno. 

Slabo vest imam tudi, če kaj pozabim. Pred nedavnim sem Matica po nogometnem treningu pobrala s polurno zamudo, pozabila sem kupiti rojstnodnevno darilo za Mijino prijateljico in sem na vrat na nos hitela na šolsko prireditev, kjer je Matevž prejel priznanje za mojstrsko spesnitev.

Nisem popolna, ampak sem vseeno najboljša mama vsakemu izmed mojih otrok. Tudi, ko je najbolj pestro in naporno. Tudi, ko izgubim živce. Najrajši na svetu imam svoje otroke, ljubezen do njih je brezpogojna in največkrat kar sama od sebe ponudi odgovor na vse. In ... da, trudim se, da vsak od mene prejema le najboljše. Več ne zmorem in mislim, da niti ni potrebno.

Nisem sama. Vem. Zavedam se, da vsi starši doživljamo podobno. Kajti starševstvo je obilo dvomov, izpraševanj, občutkov krivde. A po drugi strani je najlepše možno opravilo na svetu, polno neizmerne ljubezni, sreče, smeha. Bistveno je, da se trudimo biti popolni ob razumevanju in sprejemanju, da tako ali tako nihče ni popoln. In naslednjič, ko se sprašujete, ali ste dobri starši, je odgovor na dlani – da, ste! Da, za svoje otroke smo vsi najboljši starši.

Nismo popolni, ampak smo vseeno najboljši mame in očetje svojim otrokom. Tudi, ko je najbolj pestro in naporno. Tudi, ko izgubimo živce. Najrajši na svetu imamo svoje otroke, ljubezen do njih je brezpogojna in največkrat kar sama od sebe ponudi odgovor na vse. In ... da, trudimo se, da vsak otrok od nas prejema le najboljše. Več ne zmoremo in niti ni potrebno.