Pristopila sem k njej, jo prijela za dlani in dejala: "Super, čestitam, bravo, zakon! A natančno vem, kako se počutiš in da te prevevajo mešani občutki. Srečna si, ker vama je uspelo, a si hkrati malce otožna, ker je zadnji(č) in veš, da ne boš nikdar več dojila."

"Da, ampak res, vrtiljak čustev," se je strinjala.

Čeprav je hecno ... Namreč vedela sem, da že dolgo časa načrtuje nehati dojiti, saj se je že pred meseci obrnila k meni po nasvet, kako naj postopa. Priporočila sem ji, naj posluša sebe in otročka, naj ne hiti, naj pusti času čas. Naj se zgodi naravno, postopoma, malo po malo. Naj vsak dan jemlje znova, naj sprva skuša "preskočiti" vsaj en podoj in vztrajno nadaljuje. Naj ponoči za otročka poskrbi očka in naj mu podnevi namenja veliko, veliko pozornosti.

Podobno sem naredila jaz, počasi, z občutkom. Spominjam pa se, kako zelo sem proti koncu dojenja vsakega otročka komaj čakala. Fanta sem dojila skoraj dve in najmlajšo, Mijo, skoraj tri leta. Na trenutke sem bila zelo naveličana, predvsem sredi noči in pozneje zaradi zavedanja, da ob vsej zaužiti gosti hrani ne gre več za nujo, temveč za ljubkovanje, navezanost in navado. In na koncu sem imela res že vsega dovolj.

Dojenje je čudovito, prelepo, a je zahtevalo celo mene. Nekaj let. Pri najstarejšem Matevžu, ki je bil novorojenček "zaspanček", sem se na začetku morala močno truditi, da je mleko končno steklo. Prvih nekaj tednov sem ga podojila in si zatem še črpala mleko, kar je zahtevalo ogromno časa, volje in odločenosti, da mi bo uspelo. Matic je močno, močno potegnil že v porodni sobi, podobno je bilo na srečo pri Miji.

Vsako dojenje je bilo drugačno. Edinstveno, kot so edinstveni otroci. Pri Matevžu me je marsikaj presenetilo – nisem vedela, da so lahko na začetku tudi zelo boleče in razpokane bradavičke. Sproti sem se učila, poizvedovala, spraševala izkušene mamice. Pomagala sem si z nastavkom, z mazili. Celjenje je resnično izjemno pospešilo lastno mleko, ko sem si po nasvetu patronažne sestre ob koncu dojenja iztisnila nekaj kapljic in jih premazala po bradavicah.

Matic je bil razigran dojenček (in je tudi dandanes živahen devetletnik). Na dojki si je večkrat priredil pravo zabavo, glasno je sesljal, migal z rokicami in nogicami, včasih me je celo malce ugriznil in da, je bolelo, če vas morda zanima. Da, zelo sem čutila, čeprav ni imel zobkov. Mija je bila spet drugačna. Nežna. Od prvega dne. Med dojenjem je pogosto zadovoljno momljala in opojno zavijala z očmi. Tudi po dojenju me je božala, me stiskala. Želela se je crkljati. Iskala je bližino in jo je pri meni vselej našla.

In če se slučajno sprašujete – seveda sem poskusila lastno mleko. Okusno, sladkasto je. Ni presenetljivo, da ga dojenčki tako zelo radi pijejo. No, leta dojenja so tekla in spotoma sem se šalila, da sem v zadnjem obdobju bodisi noseča in rojevam bodisi dojim. Cele dneve in noči sem rada pridala. Ker življenje se je spremenilo, popestrilo. Na porodniškem dopustu je bilo malce lažje, po prihodu v službo pa je vse skupaj postalo tako razgibano, da sem včasih komaj dohajala sama sebe in moje najprej enega, nato hitro drugega in na koncu tri otročke.

Čeprav ko potegnem črto, mi je dojenje ostalo v zelo lepem spominu. Z njim sva se z vsakim otrokom posebej zbližala kot z nikomer prej. Vzpostavila sva posebno, neverjetno povezavo. Neštetokrat sem se zalotila, kako vmes ljubeče strmim v malo bitjece, ki je ob mojem mleku vsakič malce bolj zraslo v svet. Ponosna sem bila ob spoznanju, kaj vse zmore telo mamice, in hvaležna sem. Dojenje je neprecenljivo darilo. In brez kančka dvoma lahko na glas rečem, da bi vse ponovila. Znova, znova, znova in znova.