Novice nikakor niso bile spodbudne in tisti list papirja, ki sem ga sprva držala v rokah na mizi, je počasi začel polzeti v torbico. Namesto njega bi bilo na mestu, da vzamem novega in si zapišem tisoč vprašanj, ki so se mi porajala skupaj z njihovim govorom. Ampak nisem, ker sem prazna in otopela sedela na stolu kot kup nesreče in bila na robu joka. Mislim, da mož ni bil kaj bolje. 

Namreč upanje, ki sva ga nosila v srcu, da bo Erazem bolje, da ni tako hudo, kot se zdi, da ne bo najhujši primer cerebralne paralize in da so se spazmi umirili, so se podrli. Rekli so nama, da je zelo hudo, da ima preveč spazmov, ki mu uničujejo možgančke in vprašanje, koliko časa bo sploh živel. Predočili so naju z dejstvom, da je že (pre)dolgo na aparatih in v umetni komi, da bi ga bilo bolje zbuditi in da vidimo, kaj bo. Oni so bili prepričani, da ne bo sam zadihal, zato sva se poleg vsega morala pogovoriti in odločiti ali ga v primeru, da ne zadiha sam, oživljajo ali ne. 

Svet se mi je zopet zavrtel in sploh ne štejem več, kateri šok sem doživela. Vse v meni se je ponovno sesulo, še tisto, kar sem uspela v tem mesecu dni postaviti nazaj. Dali so nama nekaj časa, da se pogovoriva in odločiva. Kaj storiti v takšnem trenutku, katera pot je prava, še posebej za tako mlada človeka, kot sva tedaj bila. Ampak nekaj je bilo treba storiti. Nikdar prej nisem bila okrog Erazma v solzah, tisti dan pa nisem mogla zdržati. 

Celo dali so mi ga v naročje, čeprav je bil to zahteven postopek, sploh zaradi vseh možnih cevk, ki so vodile iz in v njegovo majceno telo. Jokala sem kot dež, ga stiskala k sebi in iskala navdih, kaj storiti. Erazem me je pa ves čas opazoval in gledal. Kot bi me spraševal: Mami, kaj se dogaja, zakaj jočeš, kaj je narobe? Ni in ni mu bilo jasno, od kod moja panika, žalost in skrb. Kajti on je bil tam, že bolj zbujen, ker so mu manjšali odmerek uspaval, že bolj priseben. Do te mere, da sta me ravno njegov mali obrazek in radovedni pogled zbistrila in pomirila. 

Skupaj v naročju sva sedela dolgo časa in opazovala gore v daljavi. Vsak trenutek sem bila bolj odločena in bolj močno verjela, da nam bo uspelo, da zgodba zdravnikov ni naša zgodba in da bomo mi napisali svojo, po naše, drugače. Še bolj sem stisnila Erazma k sebi, mož je bil ob naju in skupaj sva mu povedala, da je čas, ko se mora tudi on odločiti, ali bo živel ali ne, še enkrat, kajti prvič ob rojstvu je jasno povedal, kaj želi, in to mi je dajalo upanje, da ni vse tako črno, kot se je takrat zdelo. 

Povedala sva mu, da ga celo življenje ne bova imela na aparatih, ker to potem ni življenje ne zanj ne za naju in da če misli živeti, bo zadihal sam. Zagotovila sva mu, da je najina ljubezen neskončna in bova z njim šla čez vse ovire in čeri, ki nas čakajo, vendar le če se tudi sam odloči živeti, kajti umetno, prek aparatov ga ne misliva držati pri življenju. Tako sva čutila takrat in mislim, da tako čutiva še sedaj, vsaj zase lahko to z gotovostjo trdim. 

Vse omenjeno se je dogajalo med vikendom in ravno tisti vikend je bila dežurna sestra Vesna, za katero se zdi, kot bi bila angel, poslan neposredno z nebes. S skrbjo in empatijo nama je pomagala prebroditi vse šoke, žalost, razočaranje in jezo. Posvetila se je Erazmu in skrbela zanj, kajti ponedeljek je bil tisti, ki je bil določen, da ga ekstubirajo, torej odstranijo cevko iz sapnika in preverijo, ali bo zadihal sam ali ne. Cel vikend naju je bodrila, saj je tudi ona v Erazmu videla potencial in nama tako dala prelepo popotnico za ponedeljek, ki je sledil.

V ponedeljek je bila z menoj moja mami in s cmokom v grlu, a z upanjem v srcu, sva pričakovali respiratorno fizioterapevtko, ki je odgovorna za te stvari. Jaz sem v vsej svoji vznesenosti imela s seboj celo dudo, saj sem bila prepričana, da bo uspel tudi dudati. Zdravniki so me pisano gledali ob tej ideji, ki je bila v njihovih očeh znanstvena fantastika, ko pa so se bali, da še zadihal ne bo sam, kaj šele, da bo takoj za tem želel sesati. 

Trenutek resnice je prišel, cevko so potegnili ven in Erazem je prvič samostojno vdihnil v svoja mala pljučka. Prvič je samostojno in neovirano zajokal ter naredil grimaso, kot bi jo moral narediti takoj ob rojstvu, vse je bilo sicer dejanje pantomime, saj njegove glasilke niso bile sposobne proizvajati zvoka, ker je imel toliko časa cevko v sapniku. V nekem smislu je to bilo njegovo ponovno rojstvo. 

Vse, kar prvič ni uspel, mu je na tisti čudežni ponedeljek uspelo. In tokrat nisem jokala od žalosti, ampak od neizmerne sreče in ponosa, ki sta me preplavila ob pogledu na borca, ki je znova, že drugič v njegovem kratkem življenju, izbral življenje nad smrtjo, ki je vsem nam dokazal, da čudeži obstajajo in da se je treba boriti do konca in še dlje. 

Kajti v življenju ni konca, v življenju so faze, je pot posuta z lekcijami, izzivi, ovirami in seveda s prelepimi trenutki radosti, sreče, hvaležnosti in ljubezni. In tisti dan je bil preplet vsega naštetega. Vse barve čustev, prelite skozi moje srce, ki je vriskalo od sreče in ljubezni, a hkrati tudi skrbi in dvoma, kako bomo naprej. A ker se v naši družini ne damo, sem za piko na i otroku ponudila dudo, ki jo je z veseljem sprejel in začel sesati. Si predstavljate šok zbranih zdravnikov in medicinskih sester? 

In naj nam bo to v spodbudo, da v najtežjih trenutkih, ko nam je najbolj hudo, ko bi radi obupali, se sesedli v kot in skrili pred svetom, vstanemo, se postavimo na noge, globoko vdihnemo in se soočimo z vsem, kar nam je življenje pripravilo. Verjemite, splača se. Ker ko se boriš, ko vztrajaš, ko si predan, si za to tudi poplačan. Mogoče ne materialno, ampak ko ti srce zapoje od radosti, ponosa in sreče, ko si poln zanosa, veselja in ljubezni, a ni to največja nagrada, ki ti jo življenje lahko podari?