Intenzivni tečaj brez popuščanja

Zadnjih deset let in nekaj mesecev, od kar sem prvič postala mama, sem se znašla na intenzivnem tečaju potrpežljivosti, skupaj z večnim občutkom nemoči. Res super kombinacija, ki te vedno znova drži nekje na tanki meji med biti dokaj normalen starš ali biti zmešan. 

In ne, pri meni ni šlo počasi, nek miren, lahek in mehek prehod iz stanja nepotrpežljivosti, neučakanosti, storiti in imeti vse sedaj, mogoče že včeraj, ker danes je že prepozno. Ne pri meni je šlo iz nič na sto v stotinki sekunde. Verjamem, da nisem edina, kajne?

V neskončnem vrtincu čakanja

Ko so Erazma po porodu odpeljali na Pediatrično kliniko, je bilo treba počakati, kaj bodo povedali, čakati sem morala, da so me odpustili iz porodnišnice, da sem lahko šla k njemu na obisk, vsak dan čakati, kdaj bo prišel dan, ko bomo lahko skupaj odšli domov, in seveda večno in neskončno čakanje, kaj se bo zgodilo z Erazmom. Kakšna diagnoza in kakšno življenje nas čaka. Iz neučakanosti v eno samo veliko, debelo in neskončno čakanje. 

In ko se je nekoliko zaključilo čakanje v bolnišnici, sem si za nameček doma ustvarila okolje, kjer sem zopet lahko samo čakala. Ker mi je bilo v prvih mesecih življenja z Erazmom precej težko, sem vsak dan čakala, kdaj bo prišel mož domov, da me bo malo razbremenil in prevzel Erazma, da bom lahko za pet minut zadihala. 

Potem sem čakala zdravnike in celotno medicino, da se bodo spomnili neke čudežne metode ozdravitve in rešitve našega stanja. Ker sem videla, da to ne bo šlo, sem upanje položila v alternativo in čakala, da se bo kakšen bioenergetik ali kdorkoli spomnil magičnega napoja, ki bo vse izbrisal in postavil naše življenje v povsem drugačne, po mojem mnenju normalne tire, kjer bomo začeli na novo in živeli srečno do konca dni. Oh, kako sem bila naivna. 

Tako sem torej čakala, da se bom sama bolje počutila in sprejela zgodbo, ki sem jo živela. In čakala sem tudi Erazma, da si bo premislil in se zbudil iz stanja nenehne odmaknjenosti in odsotnosti. Ker Erazmov napredek ni šel tako, kot naj bi otrokov napredek šel, sem čakala, kdaj se bo to spremenilo, in ker se ni in ni in ker sem bila cele dneve sama z njim, ga opazovala in gledala, se je čakanje na kakršenkoli premik naprej zdelo kot celo večnost. Moja potrpežljivost pa je bila ves ta čas napeta kot najbolj napeta elastika. 

V primežu nemoči

Neizpodbitno dejstvo je bilo, da ni bilo v moji moči, in smo hitro pri mojem drugem rablju – nemoči karkoli spremeniti. Lahko sem vplivala na koliko pregledov, terapij, telovadbe in ostalih stvari ga bom vozila, to pa je tudi vse. Ampak a mi verjamete, da ko delaš vse in še več, pa ni nekega pravega rezultata, ti včasih pade vse dol. 

Seveda se je treba pobrati in vztrajati, to sem tudi storila, ampak čakala sem pa še vseeno. Da se bo kaj spremenilo. Da se bo obrestovalo, da bodo rezultati. Nekoliko bolj potrpežljivo kot na začetku. Očitno se je intenzivni tečaj učenja potrpežljivosti že nekoliko obrestoval. 

Dolgo časa sem se obtoževala, ker sem tako čutila, a sem sčasoma sprejela, da je to povsem normalno človeško čustvo, da če se za nekaj trudiš, pričakuješ rezultate. A določene stvari se ne dajo spremeniti na silo, z nepopustljivim trudom in vztrajnostjo. Mnogokrat sem se tudi vprašala, a je na meni, da se tako trudim in želim nekoga spremeniti. 

Nekatere stvari rabijo svoj čas in tako je bilo tudi pri Erazmu, še zmeraj je. On ima svoj načrt, ki je vsem nam še prevečkrat skrit, on gre po svoji poti s svojo hitrostjo in to je bila lekcija, ki sem jo morala še osvojiti in sprejeti. Lahko sem vplivala le še na to, kako bom sprejela Erazma, njegov tok in se naravnala na njegov ritem razvoja.

A da se vrnem k drugemu rablju, nemoči, naj povem, da preden mi je uspelo malo pod kontrolo spraviti potrpežljivost, je nemoč v meni premo sorazmerno rasla. Bila sem na stopnji v življenju, kjer sem v neki točki lahko le nemočno opazovala, kako je le-to drvelo mimo mene, kako se dogodki odvijajo, kako se dnevi menjajo in zlivajo iz enega v drugega. Kot bi izgubila nadzor in delovala na avtopilotu, zato da sem lahko preživela. In nemir, ki pride skupaj z nemočjo, se je večal, dokler v nekem trenutku ta mehur ni počil in se razletel. 

Ko se zgodi veliki pok

Ko je prišlo do velikega poka, sem se morala resno zazreti vase in se odločiti, kako bom šla naprej. Tako da bom še naprej žrtev lastnega življenja ali bom stvari vzela v svoje roke in namesto, da bom pustila rabljem, da me obglavijo, jaz njih. Seveda v narekovaju. Absolutno nisem imela moči kogar koli obglavljati. Le soočiti se z njimi, z občutki seveda, jih sprejeti in skupaj z njimi sobivati.

Del mene bo vedno čakal na čudež

Počasi sem začela sprejemati svojo novo realnost, jo ponotranjiti in v njej iskati lepe trenutke. Del mene je še vedno čakal in najbrž bo celo življenje čakal na čudež. A ni več tako glasen. Lahko je pomirjen s tem, kako je. Sem oseba, ki vedno išče nove poti, nove možnosti in nove stvari, zato ker je življenje zabavno, lepo, igrivo in čudežno, če mu le pustiš. 

A na vrtiljaku materinstva je včasih težko tako videti in zato čakaš, da bo drugače, da bo lažje, da bo otrok toliko zrasel, da boš to in to, da bo dosegel ta in oni mejnik in boš ponosen starš. V življenju otroka s posebnimi potrebami se vse obrne na glavo, vse se zavrti in zato v nekem trenutku občutiš nemoč in čakaš, da bo bolje in si ob tem hudičevo nepotrpežljiv, ker tam pač ni tako lepo in ko ni lepo, bi seveda rad, da je. 

Da ne bo pomote, nikakor ne zanikam lepih občutkov, čustev in čutenja, ki jih nova vloga prinaša, ampak življenje matere in staršev nasploh ni samo romantika. Je pa z mojega vidika ravno to najlepše, kajti starševstvo je vedno pestro, vedno najdeš nove možnosti, da se lahko učiš, da se izboljšuješ, da rasteš in se razvijaš v boljšega človeka, v boljšega starša.

Ko je srce pomirjeno ...

Zato bodimo hvaležni za vse tiste trenutke, ki pridejo in si lahko v srcu pomirjen. Nikogar in nič ne čakaš, nihče in nič te v tistem trenutku ne spravi v občutek totalne nesposobnosti in nemoči, le sreča, veselje in smeh se odsevajo v majhnih otroških očeh, ki te brezpogojno ljubeče gledajo in še tebi zarišejo prav ta enaka čustva globoko v notranjost duše. Naj v spominu ostanejo ti trenutki, kajti le to zares šteje. In potem je življenje lepše, če nisem celo preveč predrzna in rečem, da je že kar lepo.