Matic me je debelo uro pred običajnim vstajanjem zbudil s šepetom: "Mami ... Čeprav midva več ne verjameva, moraš vseeno nujno nastaviti darila tudi za naju z Matevžem in seveda za vaju z očijem. Saj veš ... Zato da ne bo Mija posumila." Vsa še neprespana sem zmogla samo: "Mhmmm, bom, ja," preden sem se z levega obrnila na desni bok.

Starejša 10-letni Matevž in skoraj devetletni Matic že od lani vesta, da v resnici ni svetega Miklavža, Božička in dedka Mraza. Ugotovila sta sama, vsak zase, z opažanjem in razmišljanjem, ki ga jaz kot otrok v njunih letih še nisem bila zmožna. Enostavno nisem dvomila in nisem izpraševala, dokler me niso razsvetlili starejši prijatelji.

Naša dva sta med drugim spraševala, zakaj dobri možje niso povsod enaki, zakaj imajo enkrat sivo in kratko ter drugič belo in dolgo brado, zakaj so visoki, srednji in manjši, suhi, manj suhi in s trebuhom. Zanimalo ju je, zakaj ju denimo na Hrvaškem nagovorijo po hrvaško, čeprav naj bi znali vse jezike sveta in naj bi poznali čisto vse otroke. In zadnjič je že Mijo zaskrbelo, kako bodo prišli skozi dimnik, če pa ga sploh nimamo. Izgovorila sem se, da čudežno zmorejo vse in da zanje ni ovir, ko želijo razveseliti. Namreč želim in stremim, da bi še verjela, kajti močno ji privoščim še nekaj let decembrske čarovnije.

Ker lepo je, če je zadnji mesec v letu čaroben in prijazen. Ko otroci vsaj ob jutrih po nočnih obiskih dobrotnikov nimajo težav z vstajanjem in so v pričakovanju njihovih obiskov praviloma bolj pridni kot ponavadi. Ko se vseeno spozabijo, pa jih lahko spomnim, da dobrotniki vse vedo in vidijo, da opazujejo in oprezajo ter da obdarujejo zgolj pridne otroke. Ko tovrsten opomin praviloma pogosteje deluje, čeprav na mojo žalost ne vselej in vedno.

Nikoli pa otrok ne strašim, da jih bodo denimo vzeli parkeljni, kajti hočem, da se počutijo varne. Sicer nimam težav, ko jih zdaj že tradicionalno vsako leto obiščejo na Miklavžev večer in letos so se jim vsi trije smejali in se zabavali ob njihovih norčijah. Zelo samozavestno so ponavljali, da so pridni, da jih ne morejo vzeti in da se jih nič ne bojijo.

Brez obiska Miklavževih hudičkov bi nekaj manjkalo in v bistvu se jih naši trije kar veselijo. Da jih dojemajo kot hecne in navihane, kaže tudi pismo Miklavžu, ki so ga sestavili s skupnimi močmi in idejami. Med drugim so zapisali, naj mu nastavljeni medenjaki teknejo, in pridali, naj jih nekaj podari tudi svojim spremljevalcem – angelčkom in parkeljnom.

V svoji domišljiji, čeprav več ne verjamem, si vseeno lahko prav živo zamišljam, kako so se vsi posladkali s slastnimi medenjaki. Oklepam se pravljičnosti in tako tudi sama sebi čisto po otroško pričaram še bolj čaroben december. Hkrati z veseljem poskrbim, da pogosteje kot sicer po stanovanju zadiši po sladkih domačih piškotih in da se vsi več družimo z najljubšimi.

In vem, da se bomo imeli tudi v letošnjem decembru zelo lepo. Pravljičnost bodo pričarali dolgi večeri, ko se bomo vsi skupaj stiskali (in se na trenutke tudi prerivali) na kavču ob gledanju televizije, igrali Človek, ne jezi se (in se jezili) ob grizljanju slastnih piškotov, barvali božične pobarvanke s čisto novimi barvicami in se grebli, kdo bo po sončnem zahodu prižgal lučke na jelki. Letos je tudi več kot odlično, ker smo lahko v stanovanju končno postavili veliko smrečico s steklenimi okraski brez bojazni, da bi jo eden od otrok med plazenjem in divjanjem podrl na tla (čeprav kanček strahu še ostaja).

Na božični in silvestrski večer bomo pod njo nastavili lepo okrašene piškote za Božička, koruzo za jelenčka Rudolfa in medenjake za dedka Mraza ter upali, da jim bo teknilo in da se bodo še mnogo, mnogo decembrov z veseljem vračali v naš dom. Da, vem, da bo čarobno in čudežno. Vem, ker se imamo radi. In želim vam, da bo tudi vaš december lep, ljubezni in sreče poln.