Da ne bo pomote, tudi midva sva pomladi sedela na kavču in imela to debato. A bi sploh šli na morje? A bova imela sploh kaj od tega razen stroška? Seveda sva se na koncu odločila, da gremo, ker je tudi nama že konkretno primanjkovalo vonja po morju in borovcih.

Pa smo napokali avtodom in smo šli. Blizu, če bi bilo slučajno kaj narobe. Priznam, da sem bila celo pot in tudi prve ure prav nervozna. Malo utrujena, malo vzhičena, malo prestrašena, kako bova preživela v kampu s tremi otroki, mlajšimi od 4 let.

Potem pa se je zgodil en flashback. Julija in Luka sta vzela plastične posodice in se začela igrati, da kuhata. In kar naenkrat me je preplavil občutek 'deja vu', kako sem sama na morju ure in ure uživala v igranju s kamenčki, na sprehodih, v plavanju. Kako se nisem obremenjevala z oblekami, hrano, z ničimer. Sem bila pač še otrok. In v tistem trenutku sem se odločila, da bom uživala.

Izbrisala sem svoje ideje o tem, kaj naj bi na morju počela. Kako ležim na plaži s knjigo v roki, kako pred avtodomom v miru srebam svojo bevando in kako s Simonom več ur sediva na večerji v odlični restavraciji s pogledom na morje in jeva školjke. Kako plešem ob glasbi naključnega 'terasa benda' do polnoči in se grem gola ponoči namočit v vodo. Ne, to pač ne bo šlo.

Odločila sem se, da bom uživala v novem obdobju svojega in najinega življenja. Dopoldneve smo preživljali na kolesih in rolerjih (z vozičkom, ker Lovrenc še ne sedi samostojno). Vsak dan smo jedli sladoled. Pa ne enega. Peljali smo se s turističnim vlakcem, kar bi se mi še nekaj let nazaj zdelo popolnoma bedno in precenjeno. Peljali smo se z ladjico. Ni bilo treba, ampak te iskrice v očeh otrok, ko doživljajo nove stvari, me navdahnejo z energijo. Skakali smo s supa in jedli smoki, zlagali kamenčke in vozili ladjice.

Je bilo naporno? Absolutno. 

Ko smo prišli domov, sva prvi dan popoldan oba spala 2 uri. Tudi otroci so imeli vmes 1001 izpad, rutina je padla, naša parcela je izgledala kot prizorišče kakšne svetovne vojne. Kdaj sem prav tako zakričala in s Simonom sva se skoraj skregala. Ampak čisto iskreno? To je vse enako tudi doma, samo lokacija je bila druga. 

Vse ostalo, kar smo doživeli? No, tega pa doma ne bi.

In ne, niti ene strani knjige nisem prebrala. Sva pa namesto fine večerje zvečer sedela pred avtodomom, pila bevando v miru in ugotavljala, da se imamo letos na morju z otroki super in komaj čakava naslednji dopust. 

To je tisto, kar največ šteje.