Tudi 20 in 30 let nazaj, ko smo odraščali mi, so bile na voljo drage in težko dosegljive stvari, pa mojim staršem na kraj pamet ni padlo, da dobim za rojstni dan napihljiv grad in za božič nov mobitel. Krivi smo sami. Krivi smo starši, ki prek svojih otrok izživljamo svoje otroške fantazije in naivno mislimo, da nam je to na nek način manjkalo. Gledali smo svetleče izložbe in pregrešno drage barbike in si zamišljali kako bi bilo neverjetno, če bi nam jih prinesel božiček.

A veste, kaj si otrok želi? Vse. Želi si vse, kar se sveti in je pisano. Želi si vse, kar mu pokažemo in ga z velikimi očmi vprašamo: A si želiš, da ti tole prinese Božiček? 

PREBERI ŠE: Zato je pomembno, da otroci niso zasuti z darili

Pri treh otrocih (od tega dveh rojenih decembra, v času, ko je že tako ali tako daril ogromno) sem hitro ugotovila eno stvar, in sicer letos, ko sem ugotavljala, kaj naj tretji otrok sploh dobi od Božička. On ima VSE, ampak darilo mora biti nekaj posebnega: uporabno, pa tudi malo dražje. Zakaj le? 

Otroci, dokler jim mi ne pokvarimo, ne vedo, koliko stvari stanejo. Ne vedo, da je mamica morala delati ne vem koliko časa za to, da si je privoščila ogromno avtomobilsko progo in tudi ne vedo, da milni mehurčki stanejo en evro. To, da zahtevajo draga darila, to, dragi moji, smo krivi sami. Moji otroci za prvi rojstni dan od mene dobijo torto in zabavo. Ali res mislite, da enoletnik ve, kaj je darilo? Njemu so največje darilo balon in svečke na torti. Zato bo Lovrenc letos od božička dobil eno malenkost. A veste, kaj je trik? Da se bo Luka (ki dobi ogromen in drag paket kock) želel igrati z Lovrenčevo igračo. 

Še ena stvar, ki bi se je dotaknila. Prispevki in darila za otroške zabave so skočili na več kot 30 evrov. A se hecamo? Če mojega otroka povabi na rojstni dan tekom leta 10 otrok, bom dala 300 evrov za bedarije. Ampak jih bom, kajne? Da ne bo kdo užaljen. Da ne bo moj otrok tisti, ki ni dovolj prinesel, ker bo mama prijateljici pred sinom razložila: "Joj, a veš, da Luka je pa samo eno knjigico prinesel za rojstni dan." 

Sploh ni več pomembno to, da se otroci družijo in igrajo, ampak kdo kaj prinese in pa seveda, kakšna je zabava. Kakšne aktivnosti so starši pripravili za gručo podivjanih mulcev. Mora biti zanimivo, mora biti krasna torta in mora biti napihljiv grad. Kam bomo še šli? Je naslednja stopnja poni in zasebni čarovnik?

Telefoni, računalniki in tablice. Vsi sošolci jih imajo. Pismo rosno. Kaj pa, če bi se kot družba zamislili in vzpostavili sistem, kjer nimajo vsi vsega? Saj vem, utopija, ampak vseeno me jezi. 

PREBERI ŠE: Kako učiti otroke skromnosti ob razsipniškem decembru?

Sicer pa ja, tudi sama imam težavo s tem. Pa ne zgolj pri otrocih, ampak pri vseh obdarovanjih. Nekje zadaj v glavi mi nek glasek pravi, da če ni dovolj drago, ni dovolj dobro. Da če ni dovolj drago, bo obdarovanec razočaran ali jezen name in se na ta način vrtimo v začaranem krogu. 

Na koncu dneva pa nič od tega ni zares vredno. Otrokom več pomeni avto za en evro in čas, ki ga preživi, ko ga vozi po naših nogah kot ogromna garažna hiša z 200 avtomobili, ki mu jo damo in rečemo: "No, pojdi se zdaj igrat in me pusti pri miru."