Hecni, ampak res ... Hecni so. Vsi trije. Medtem ko se Matevžu uspe spomniti, kaj je pri angleščini zapisal sošolec in njegov najljubši prijatelj o sebi, je zase "pozabil". Po mojem vztrajnem prigovarjanju je vendarle razkril, da se je opisal kot ljubitelj palačink in košarke ter zbiratelj dobrih avtomobilčkov. 

Matic praviloma podrobno obrazloži, kako so brcali žogo pri njemu daleč najljubšem športu, medtem ko gredo matematika, slovenščina, angleščina in drugi predmeti sproti v pozabo. In že zdaj lahko napovem, da bo trenutno popolnoma sveža šolarka, Mija, zagonetna uganka, ki jo bom vedno znova skušala neuspešno rešiti, če bom želela izvedeti vsaj delček iz njenega vsakdana.

Res. Čez dan bolj malo izvlečem iz njih. Vsi smo veliko v pogonu, drvimo na kitaro, nogomet, plesne ... Zvečer, ko je čas za spanje, pa se njihov spomin kar naenkrat povrne. Ogromno imajo za povedati, strniti vtise, razložiti, povprašati ... Da ... nujno in še isti trenutek jim je treba odgovoriti na tisoč vprašanj, preveriti urnike in vsebino šolskih torb, očistiti copate in tik pred mojim živčnim zlomom oditi še tisočkrat na stranišče lulat.

Oooo, da ... Ampak ... jutra so drugačna. Takrat se jim nikamor ne mudi. Matevž sicer dokaj zgodaj vstane, a se v počasnem posnetku z otroške postelje zgolj preseli v dnevno sobo in nadaljuje v podobnem slogu. Vrže se na kavč, obrne glavo v desno in strmi. V prazno. Matic in Mija sta drugačna. Ob prvem pozivu, da je treba vstati, se zaspanca v toplih posteljah lenobno obrneta proč. Ob drugem se pokrijeta z odejo čez glavo, ob tretjem si na glavo nakopljeta še vzglavnik. Šele ob četrtem ali petem, ki sta normalno že glasnejša, nergajoč in zehajoč poooočasiiiii vstaneta. 

Ponavadi, ko nas od odhoda loči zgolj pet minut. Sledijo: "Obleci se! Hitro! / Kako nimaš nobenih kratkih hlač? / Da, lahko oblečeš novo oblekico, je že sveže oprana. / Umij si zobe in obraz. Temeljito! / Kako si se umil po obrazu, če imaš še polno krmežljavčkov?! / Imate vsak svojo stekleničko za vodo? / Potrebuješ športno opremo? / Počeši se! ... Ja. Ne vem, kje je glavnik. Verjetno v kopalnici! ..." Po vsem preganjanju na koncu vselej stojim na vhodnih vratih kličoč: "Gremo! Gremo! Gremoooo! Gremoooo skozi vrata! Takoooj!"

Joj, pestro je in bo. V prihodnjih letih samo še bolj in bolj. Namreč ... imamo že tri šolarje! Da ... Prvi šolski dan je bil še zadnjič za našo družino slavnosten in v dneh, preden je Mija končno postala šolarka, smo družinsko doživljali zanimivo mešanico čustev. Prvošolka je sicer izrazila, da se veseli in da komaj čaka nove pustolovščine, a je bila na trenutke vseeno vidno zamišljena in malce zaskrbljena. Jaz sem občutila srečo, veselje in ponos ter hkrati negotovost in skrb, vse pomešano z rahlo otožnostjo.

Velika prelomnica je za nami in leta prehitro drvijo mimo. Konec vrtca poleg šole in učenja prinaša bliskovito odraščanje in da ... na prvi šolski dan so se mi pred šolo večkrat orosile oči. Moja deklica postaja dekle ... Medtem je bila Mija vidno sproščena in vesela ob vnovičnem snidenju s prijateljicami in prijatelji. Večino je najbolj zanimalo, kaj so doživeli med počitnicami in kakšne šolske torbe, peresnice, barvice in zvezke imajo. 

Opazila sem, da prvošolke večinoma prisegajo na bleščice, medtem ko prvošolci najraje izbirajo športne motive. Dokaj predvidljivo. No ... Mijini vtisi po prvem šolskem dnevu so bili zabavni. Na vprašanje, kje je lepše – v vrtcu ali v šoli – je odgovorila, da v šoli. Ker veliko rišejo. Spomnila sem jo, da so tudi v vrtcu veliko risali, in njeno pojasnilo je bilo: "Ja, res ... Ampak v vrtcu smo MORALI risati!" Hmmm ... No, Matic jo je takoj postavil na realna tla, rekoč: "Mogoče se ti zdi šola zdaj lahka, ampak boš videla, vsak dan bo težja!" Hmmm ...

No ... kakor koli. V ponedeljek zjutraj, ko so bili vsi najini otroci v šoli, sva si s prijateljico privoščili hitro kavico. Po dooolgem času sva se znova lahko pogovarjali brez prekinitev in brez zadržkov, "ker so zraven otroci". Lepo nama je bilo in jutranjo kavico bova čez leto večkrat pili skupaj. Namreč, dobro veva, da je treba izkoristiti vsak (prost) trenutek. Kajti ... čez 10 mesecev bodo spet "tadolge" počitnice, ko oddih za učence pomeni manj oddiha za nas. Pa srečno, čim manj stresno in uporabnega znanja polno šolsko leto vam želim!